Vsi smo enaki, brez izjeme,
o tem najmanjše ni
dileme,
enakozmožni, enakopravni,
enakovredni,
enakoglavni...
ko so na
krožniku Pravice,
vsak zase terja
kos potice!
Takrat še največ,
kot za šalo,
izkaže se krepko
premalo.
Ko Odgovornost svoj dom išče,
je v modi drugo
besedišče,
takrat enakost, kakor eter,
razbline silnih množic veter...
takrat nezmožni,
revčki mali,
nismo ne vedeli,
ne znali!
Za krivdo najdemo brž druge,
nam zgolj časti, in pa zasluge!
Baje je zrelost
pojmovanja,
in odgovornega
ravnanja,
ko iz dolžnosti, iz obveze,
še do pravice
se prileze!
Kjer pa ni zrelosti, značaja,
kjer kuga etična razsaja,
tam nemorala, glave plitve,
izkažejo zgolj
- moč rušitve!
Ni komentarjev:
Objavite komentar