Preden
sonce v jutro sije,
že odhaja
v širno pot,
se v
neznano vselej vije,
najde
pa se prav povsod…
Cesta,
mati in sestríca,
v srcu
vselej, in v očeh,
s
pesmijo mu streže ptica,
zdaj
za solze, zdaj za smeh…
Od
drevesa do drevesa,
prek potoka,
čez travé,
vetrič
s suknje prah mu stresa,
zvezde
često v sen žare…
V
culi skromna je uteha,
zgolj
življenje in drobir,
je
nebo prostrana streha,
darežljiv
oštir izvir…
Od
pomladi, sneg taleče,
vse do
zimskih belih dni,
prek
sveta svoj dom razvleče,
pošvedran,
in brez skrbi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar