torek, 31. maj 2022

V džungli

Baje je v betonski težje kot v pravi.
V pravi so zgolj neke hude zveri.
V betonski te vsakdo useka po glavi,
če si mu napoti, da kaj pridobi…
 
V pravi strupene niso vse kače,
pajki, stenice in kaj vem še kaj,
v betonski za hrbet prav rado ti skače,
vse tisto, kar ni za obrazen značaj…
 
Bojda v pravi so redki divjaki,
kopja, in loki, podobne reči.
Mnogim v oblekah zdivjajo koraki,
ja, v betonski pa jih mrgoli.
 
V pravi res zrak je soparen, a piha,
vsaj za malenkost, zdržati se da.
Se v betonski nos lažje zaviha,
ko vse skrivnosti ti svoje izda.

Dan za upe

Danes je dan, rezerviran za upe.
Lahko se izkažejo prazni, povsem,
pa jih zložil na zgrešenih bom kupe,
in solze olajšajo težo očem…
 
Danes je dan, na izgled kot ostali,
skaže, docela, če bo zabolel,
ko vse bi vedel, bi prazni postali
vsi moji dnevi, ki še jih bom štel…
 
Danes je dan, ja, in noč tudi pride,
bojda ne bo se ustavil mi čas,
in tudi sonce, domnevno, vzide,
ko se bo stišal ozvezdij vseh glas…
 
Morda mi ptice v nebo poletijo,
če ne zakrije ga črn oblak,
morda žgolenja številna zaspijo,
ko mrtvokrilne popadejo vznak…
 
Danes je dan, ja, in kdo le bi vedel
kaj bo prinesel, kako se odvil,
vem pa, da svet se ne bo mi sesedel,
iz ruševin se še sploh ni rodil.

ponedeljek, 30. maj 2022

Ko sanje izpuhtijo

Nekoč ni vedeti bilo
kako živeti sanje,
pa zdelo se je, da lahko
ne menim se prav zanje,
seveda se brez njih ne da,
zato vso pot sanjariš,
a ko jih enkrat up spozna,
brez njih se le mrcvariš…
 
Potem pa, z vedrega neba,
kot treščila bi strela,
drugače vse, si ti prišla,
in v sanje me objela,
na polno dihal sem, ves čas,
ne ve, kdor ne izkuša,
pojil me je pogled, tvoj glas,
in je kipela duša…
 
Ja, v dlani mi je vse bilo,
žarela si smejoče,
najtežje vse je lažje šlo,
in prav nič nemogoče,
sedaj pa, ko te tu več ni,
ko sanje si mi vzela,
še bolj kot prej samo pekli,
je sreča onemela.

Imam te rad

Imam te rad. Ne znam drugače.
In ne želim se naučiti.
Si moje sonce, in pomlad,
življenje v meni znaš zbuditi.
 
Imam te rad. Srce mi skače,
ko v tvoj poljub se smem topiti.
Vsak tvoj nasmeh mi je zaklad,
ki do neba zna bogatiti.
 
Imam te rad. Si zvezdna noč.
Ko se pogledi ti iskrijo,
bi jih v neskončnost znal jemat,
in se kolena mi šibijo.
 
Imam te rad. Prav na vso moč.
Brez tebe sanje mi puhtijo,
pa upam da, s teboj, enkrat,
se spet v življenje spremenijo.

Resnica

Resnica je nadležna reč,
če znaš jo govoriti,
nesramen si, težak, pereč,
ti z njo ni daleč priti,
resnic, kakopak, mrgoli,
in vse so bolj resnice,
pri tem pa sploh pomembno ni,
da ne dospe v betice…
 
Resnica je… tako bom zdaj,
prav neko čudno stanje,
ki vedno, redno, naj bi vsaj,
rodi novo vprašanje,
pa če kar vidiš, tudi veš,
potem ti res ni dano,
ker sploh dospevati ne smeš
do tja, kjer je dognano…
 
Ne, res, resnica ne živi
na gosto naseljena,
sestavljen svet je iz laži,
in vredna ni nobena,
če jo poznaš, potem nikar
z njo sebe še razkriti,
ker ni za njo nikomur mar,
laž zmore lepša biti!

Ljudje so dobri…

Ljudje so dobri. Res? Za kaj?!
Jih kuhanih, pečenih,
nadevanih, vloženih…
še nikdar nisem smel spoznat!
Da to, morda, bi zvedel vsaj,
če da se, z obdelavo,
tako dospet v naravo,
da jo je moč prestat…
 
Ja, vem, roké številne
je moč uporabiti,
vsaj tistemu, ki siti…
a tudi vol povleče!
Obenem – kredibilne
številne so naprave,
krepko bolj kot postave,
ki so predvsem – hoteče…
 
Ne vem. Dolgo iskanje
mi znalo ni razkriti,
v čem znalo bi res biti,
da dobri so ljudje,
ker to, kar je vsakdanje,
kar se v sebično kaže,
po vrsti vse umaže…
To v dobro res ne gre!

Samohodec

Premagal doslej sem številne izzive,
pa se bom še s kakšnim soočal,
ne, niso mi sile številne nič krive,
sem vselej o sebi odločal.
 
Govoril, takrat, ko prav vsi so molčali,
z njih toženjem nikdar se strinjal,
in vlekel, ko davno poprej so zastali,
nikomur nikdar se udinjal.
 
Še v isto njih smer me nikoli ni gnalo,
še manj, da poti bi delili,
sem hrbet podstavljal, da čezenj je žgalo,
ko drugi so vsi se poskrili.
 
Ja, rado življenje mi je prikazalo,
da sila so redke vrline,
a vsaj do spoznanja me je pripeljalo,
da šteje KAKO gre in mine.
 
In ni, da ne znalo bi dobro greniti,
če en sam obraz te označi,
mi ljubše, kljub vsemu, tako je hoditi,
preveč niča Zemljico tlači.

Talna

Pobral sem te enkrat.
Sem dolgo te pobiral,
težave ti razdiral,
in to je treba znat!
Živeti. Pretrpeti.
 
Sedaj sem jaz na dnu.
Le žalost zdaj imam,
da jo pod vzglavje dam.
Ne, tebe pa ni tu.
Si v daljo šla leteti.
 
Morda se skaže, spet,
če ne izda me moč,
da te, kakor nekoč,
popeljem v boljši svet.
Če boš tako hotela.
 
Če sploh še bom, takrat.
Preprosto, je težava,
ni volja prav nič prava,
da bi hotel vstat.
Ne da bi ti mi pela.

Ne/sebična pesem

Da ne smem sebičen biti,
to mi znajo pojasniti
tisti, ki bi me imeli
ko bi smeli in hoteli.
Sicer pa – ne!
 
Priznam, sem trdoglav,
pa ne razumem prav,
a čut mi govori,
da to, kar njih krasi,
sebičnost – je!
 
Ker… kadar se tako odvija,
da vzameš, ko ti prija,
v nasprotnem pa ti ni imeti,
bržčas prav odnosi taki
so res nedvoumni znaki,
da lepo sebično znaš živeti.

Čudna bližina

Daleč si, daleč, v tej čudni bližini,
daleč predaleč za moje oči,
misli s teboj so, s teboj so spomini,
a kaj, v objemu te mojem več ni…
 
Tvoja bližina trpljenje izkaže,
vem, da me čutiš, četudi ne veš,
meni pa se bolečina ne laže:
nisi prav blizu, če bliže ne smeš!
 
Čudno je to, kar v globinah se skriva,
saj se pokaže, drugače ne zna,
nisi edina in nisi nič kriva:
ni ga, ki v sebe, do sebe sploh zna!
 
Druge mi ni, kakor upe si tkati,
da spet trenutek bo tisti prišel,
ko v njem bližina bo znala nastati,
in te bom, znova, objemati smel!
 
Daleč si, daleč, med nama vesolje,
žgoče mrcvari, peklenski hudič,
a up drži, da bo zopet vse bolje,
zdaj pa - vsaj nekaj je bolje kot nič!

nedelja, 29. maj 2022

Te čakam, ti pa pridi

(za šalo izpeta, v resnico odeta)
 
Dekleta srednjih let, žene,
ki voljne ste, in dosegljive,
nek samec, star, vendar še gre,
želi si nove perspektive!
 
Neumen nisem, sem zabit,
tako življenje pravi,
uspešen, a znam naredit,
da zlodej vse pospravi!
 
Ne tepem, tudi ne kričim,
baje teroriziram,
prisoten, a lahko kot dim,
nekako zmanevriram!
 
Povprečje nič mi ne leži,
sem nadpovprečna skaza,
obraz pa čuvam, ker mi ni
živeti brez obraza!
 
Res, ne ponujam bog ve kaj,
me ne krasi imetje,
imam nek mini kmečki raj,
z napako – v breg vpet je!
 
In pišem, ja, tega ne dam,
in včasih tudi pojem,
pa doumeti tudi znam,
a – v glavnem bo po tvojem!
 
Bom tvoj, ali pa tudi ne,
tako, kot boš hotela,
ob meni itak nič ne gre,
da upati bi smela!
 
En sam pogoj, če mi boš všeč,
da boš z menoj ostala,
in nikdar, res, nikoli preč
od mene ubežala!

Oporoka

Če me sesuje,
oporoka tu je…
 
Dva cucka, dva mačka in kupček kokoši,
dam tistemu, ki rad za druge se troši,
naj hrani jih, boža in čim več crklja,
predvsem pa – naj rad jih ima!
 
Vse misli in sanje, vse moje snovanje,
ima naj, kdor sebi človečno le žanje,
naj nekam na dno, v temo, odloži,
da v miru se tam izgubi!
 
Vse drugo, ostalo, če sploh je kaj vredno,
ima naj, kdor znal bo docela dosledno
hoditi po poti, ki sem jo želel,
a nikdar po njej kam dospel.
 
Še prošnja, iz mene sprostiti se hoče:
nihče za menoj naj ne toži in joče,
neraben, odvečen in poln bolečin
nevreden sem za vsak spomin!

Čemu je pesem?

Prav vsakdo, ki neke besede vkup zbija,
za pesnika rad se razglaša,
pa tu in tam najde se še poezija,
ostalo pomen ji spodnaša,
zna črke pisati, v besede dajati,
a kaj, jih ne zna zapolniti,
neznanje z neumnostjo pridno se brati,
in noče, za hip, popustiti!
 
Še takšne moderne, bolj prozne podobe,
ga ni, da ne zmore dospeti,
že zdavnaj vse dobro odšlo je po gobe,
povprečnost pa šla svet zavzeti,
prešerni po vrsti, in menarti pravi,
drug drugemu so usmeritve,
pomembno ni, da ni ničesar v glavi,
da duše so bolj kot ne plitve!
 
Namen poezije ni v tem, da zasije,
da išče si neka priznanja,
loviš, kar v tebi je in kar vzklije,
ker v žilah srce ti poganja,
zaman je pisati, kjer moč je le brati,
in, včasih, v roke vzeti,
v življenje se pesem takrat zna podati,
ko zmore jo kdo – doživeti!

Brez tebe le nič

Brez tebe sem nič, običajna lupina,
in mi je za sebe vseeno,
le česa bi bala se moja praznina,
ko pa ji je vse izgubljeno?!
 
Ne, res, ni vse prazno, takrat, ko ni sreče,
so rane globoke ostale,
da mi povedo, da telo je živeče,
dokler bodo trgale, žgale!
 
Brez tebe ni pesmi, da v dan bi mi pele,
ne zvezd, da v nebo bi pogledal,
brez tebe ne bodo oči mi žarele,
dokler se bom tebe zavedal!
 
Brez tebe ne zmorem, in sploh ne delujem,
kot znal sem, ko ti si me grela,
zaman je, brez tebe, da karkoli snujem,
je volja docela uvela!
 
Ma – le kaj bi pravil, te mučil in gnjavil,
če praviš, da ni ti več zame,
se, pač, na noge ne bom nič več postavil
in čakal, da vrag me vzame!

Še pomnim…

Še pomnim tvoj goreč objem,
si me s seboj ovila,
pod kožo sem ti bil v njem,
si z dušo me toplila…
 
Še pomnim vsak poljub tvoj vrel,
se v njem je svet ustavil,
na tvojih krilih sem letel,
do mavrice odpravil…
 
Še pomnim tvoj pogled mehak,
do dna sem vanj dospeval,
in kot pero bil v njem lahak,
ko mi je srečo speval…
 
Še pomnim, ja, in vse boli,
mi ni usoda mila,
spomin ostaja, tebe ni,
da bi me spet čutila!

Življenje

Življenje ni, da zgolj živiš,
dokler je dano biti,
če znaš, če zmoreš in želiš,
ga dano je graditi,
pomemben v njem je vsak korak,
ki neko smer izbira,
če hodiš tam, kjer hodi vsak,
iz časa te zradira…
 
Ja, res, ne gre brez bolečin,
in brez napak se neha,
ostane, tu in tam, spomin
preredkega uspeha,
je tisto dano v bistvu nič,
in nič se v nič izteka,
odnese ga, brez silnih prič,
življenja blatna reka…
 
Življenja ni, da ne greni,
če si na pravi poti,
ni shojena, se težka zdi,
a to naj te ne moti,
ko bil bi po večini svet,
bile bi še votline,
bi štel le čim bolj se imet,
za čas, ko prazno mine!

Je zdaj res bolje?!

Ob meni si znala leteti, žareti,
ob meni si voljo imela,
zdaj meniš, da dano ti spet je živeti,
ko sebe si meni vzela?!
 
Ob meni bila si pojoča, cvetoča,
nasmeh je svetlil tvoja lica,
na tleh zdaj, četudi v nebo neko zroča,
polomljenih kril tožna ptica.
 
Si sonce v objemu mi, vselej, klicala,
s pogledi mi čarala sanje,
drugače je zdaj, ali pa zgolj pristala
si v neko povsem vsakdanje?!
 
Ga ni, na vsem svetu, kot jaz, da te mara,
da sebe brez tebe ne zmore,
sta sreča, svoboda le plehka utvara,
če nimaš v nikomur opore!
 
Ob meni si zmogla čez trnje, težave,
vedoč, da v skupaj vse da se,
mar meniš, da so odločitve bolj prave,
če sam si, na pol in le zase?!
 
Sem gledal in videl, sem dihal in čutil,
ja, vem, sva bila tisto eno,
povej, le zakaj, s čem sem se ti priskutil,
da zdaj ti povsem je vseeno?!
 
So tvoje težave me vse žalostile,
me spravljale še na kolena,
so zdaj mi, za vselej, zares pobegnile,
in duša mi je izgubljena?!
 
A vse, kar hotel sem, je tebi svetliti,
in tvoje veselje živeti,
a ti si po svoje želela si iti,
pa – se vsaj kak up kje ti sveti?!

sobota, 28. maj 2022

Imeti

Imaš lahko na različne načine,
zna vsakdo vzeti, jemati,
ko želja za nečim poide, ko mine,
preprosto, v smeti greš metati…
Baje je denar uporabna zadeva,
in z njim se prav vse da kupiti,
a vse, do katerega vsakdo dospeva,
ne zmore kaj vrednega biti…
Je tisto, kar nikdar zares ni v lasti,
čeprav ga hitijo lastiti,
kar zmore živeti, krepiti se, rasti,
takrat, kadar sme svoje biti…
Daj-dam, in tržišče, nakup in prodaja,
blišč vselej praznino privleče,
a prazno je prazno, in prazno ostaja,
nikdar ne dospeva do sreče…
Še lastnega bitja ne zmorem imeti,
dokler so, ki v meni živijo,
so znali do dna me, docela, zavzeti,
in, bojda, mi voljo pustijo…
A kaj mi bo volja, zavezane roke,
sem sam se hitel jim razdati,
pa zanje na koščke sem, in na obroke,
in zmorem le takšen obstati…
Imam, kar imam, in kar daje se samo,
dokler se dajati mi zmore,
vse drugo pa, bolj kot ne, sodi v kramo,
in v njem ni nobene opore…

Brezkončna

Z gotovostjo trdim, docela,
da sem do konca – negotov,
bi misel vedeti hotela,
a z vsako je vprašaj nek nov,
zavidal tistim bi, ki »vejo«,
a vednosti pri njih sploh ni,
ni nič kakor oči njih zrejo,
razkritje redkim se pusti…
 
Vsako spoznanje izpostavi
zavedanje, da malo veš,
kakopak, veš, korak je pravi,
a tema še, tam, kamor greš,
se med seboj prav vse prepleta,
nikoli konca temu ni,
stopnička vsaka, že zavzeta,
na dnu stopnišča znanja ždi…
 
Povsem je, silnim, enostavno,
kar vidi to, gotovo, ve,
resnici ni prav nič zabavno,
le redko se glasiti sme,
neumnost se vsevedno vidi,
pa radi tega čudno ni,
da vsak razvoj se s časom spridi
in svet v krogih se vrti!

Govoreči odtenki

Ja, tudi odtenke je treba znati slišati/prebrati, kadar določena stanja ugotavljaš…
 
Danes sem jo, med klepetom, mimogrede, trajal je dobre štiri ure, vprašal, kako se počuti med najinimi pogovori. In je kar nekaj časa trajalo, preden sem dobil pojasnilo, da se počuti »nevtralno«.
Seveda sem jo prosil, če mi lahko pojasni, ta svoj »nevtralno«, in sem, spet po daljšem času, dobil odgovor »Nevtralno, pač«.
Dobro. Zaradi prejetega odgovora sem zastavil s pojasnjevanjem… in sem ji povedal, da je tisti, ki je nevtralen, v bistvu neopredeljen do določene vsebine… da mu je, če je neopredeljen, v bistvu vseeno, glede te vsebine… da je do nje ravnodušen… da če si do nečesa ravnodušen, potem ti ta nekaj nič posebnega ne pomeni, ti je zgolj neka običajnost… pa, da če tudi čas izven najinih pogovorov izpade kot neka običajnost, je potem, v končni fazi, povsem vseeno, to, ali se, ali pa se ne pogovarjava… in sem ji, na koncu pojasnjevanja, povedal, da ne razumem tega, da na zaključku vsakega pogovora zapiše svoj »upam, da se bereva zjutraj/popoldne/zvečer«, ker – le čemu, za vraga, bi upal, da se bo dogodilo nekaj povsem običajnega, nekaj, kar z ničemer ne sega iz tvojega siceršnjega dne, nekaj celo, do česar si ravnodušen, neopredeljen, nevtralen…
Kakorkoli že, uspelo mi je, po nekem času, dospeti do konkretnejšega pojasnila, ki je glasilo, da se med najinimi pogovori »ne počuti ne slabo, ne odlično«…
 
Vidiš ta »ne slabo, ne odlično«? Vidiš. V redu. Zdaj pa povej – kaj pa je zares nasprotje od slabega? Je to, mogoče, odlično, ali je »zgolj« dobro? Pojasnim…
Vsakdo ve, in tudi ona, da je nasprotno od slabega dobro, in da je nasprotno od zanič odlično, ampak – čeprav VE, da je nasprotje od slabega dobro, tega NI zapisala, pač pa je uporabila besedo »odlično«. Pomota? Misliš, da res?! Viš, jaz pa NE mislim tako, pač pa mislim, da SE DOBRO počuti, takrat, ko se pogovarjava, ko skozi pogovor čuti povezanost z menoj, ko sva, pa čeprav samo v obliki pogovora, drug z drugim, drug za drugega, drug drugemu – blizu! Pa veš, zakaj tako mislim? »Samo« iz dveh vzrokov. Prvič: ko bi jo pogovor z menoj motil, ko v njem ničesar ne bi našla, povej – čemu bi se pogovarjala štiri ure, čemu bi se vsak dan pogovarjala, vsaj dvakrat, običajno trikrat, z menoj? Da bi ji bilo »nevtralno«? Misliš, da ne bi imela česa drugega početi, tačas, obenem pa…
Drugič: če ti je nekaj nič-posebnega, potem tudi NE razumem, zakaj bi si želel, da se mi ta nič-posebnega dogaja, še več, zakaj bi UPAL na to, da se mi bo dogajal?!
 
Ja, in potem razmišljam nekako takole…
Če že sedaj, v svojem neumirjenem stanju, ko so čustvovanja do mene še kako prizadeta, okrnjena, še več, celo POTLAČENA, NE smejo živeti, čuti zaželenost pogovora z menoj, potemtakem čuti zaželenost moje, najine bližine (ja, tudi ko se po telefonu z nekom pogovarjaš, se mu posvetiš, si, takrat, samo z njim, skupaj, in blizu, samo njemu namenjaš tisti del svojega življenja!), potem ni vrag, da te zaželenosti ne bo čutila vedno bolj, in vse več, sorazmerno z umirjanjem obstoječega stanja, in potem – kaj praviš, če ji je bil prej njen dom tam, kjer sem jaz, pa če sem ji bil prej jaz na prvem mestu… obstaja možnost za to, da si želi bližino iz pogovora nadomestiti z dejansko, tudi v fizični podobi? Pa da teh sto kilometrov, ki naju fizično ločujejo, nekega dne odpade? Še kako obstaja, vse dokler obstaja njen »upam da se bereva«!!!
 
In, verjemi – znam postopoma, na umirjen način, neagresivno (čeprav se vedno, za vsak primer, opravičim, če z zapisanim kakorkoli z/motim) določene spomine izpostavljati, pa o nekih izkazovanjih govoriti, neke doživete podobe opisovati, ja, znam, počasi, in vztrajno, trkati na vrata, za katerimi so čustvovanja, njena, tačas zaprta. In…
 
Nekaj dni nazaj sem zapisal o nekem svojem padcu, ob delu. Kar tam, na klepetu, četudi je še ni bilo. Potem pa – itak nisem imel česa početi – sem sedel, in čakal. Ja, klepet zna pokazati tudi to, kdaj kdo nanj pride, in je nekaj sekund potrebovala, da je prebrala, potem pa sta se, morda v petih sekundah, zvrstila tako sms, kot tudi klic. Njen. Pardon, pravilneje bo, če zapišem njun (ti pa to razumi, kakor zmoreš, seveda), čeprav je ista materialna podoba oboje izkazala. Sms je bil strog, leden, ukazovalen, dobesedno nadiral me je, same velike tiskane črke, klicaj, a je vsebina tega sms-a izkazovala zaskrbljenost zame, klic je bil toploglasen, prijazen, in ga je tudi zaskrbljenost porodila. In je, kaže, obe, neki »nevtralni«, dovolj zaskrbelo zame, da sta se, nemudoma, spontano, brez slehernega razmisleka odzvali. Počneš to do nekoga, za katerega ti nič ni?!

Kje delajo sanje?

Povejte mi, prosim, kje delajo sanje,
kje tkejo, iz mavrice, njihovo moč,
da sme se življenje odevati vanje,
in sploh premakniti se, vsaj nek up zroč,
povejte mi, prosim, jih moč je kupiti,
za ceno še vprašam, ker nisem bogat,
bi tiste preproste mi znale prav biti,
za silo, vsaj prvo, ja, vsaj zaenkrat…
 
Povejte, jih delajo sončne, sijoče,
da znajo topliti, porajati moč,
pa da jih prehitro vzeti čas noče,
zapolnijo dan, in zdržijo v noč,
saj ni, da bi zmogle mi prav vse rešiti,
a tudi, če malo, je bolje kot nič,
že z malim bi zmogel ponovno kreniti,
že z malim bi padel z vratu mi hudič…
 
Povejte mi, prosim, so sploh dosegljive,
da ne bi iskal, in pa taval zaman,
že itak premnoge bile so mi krive,
ko so, kot metulji, sfrčale mi stran,
lahko so z napako, in tudi počasne,
da bi le zdržale vsaj jamstveni čas,
vsaj toliko, da mi v miru ugasne
do zadnjega up, in za njim tudi glas.

petek, 27. maj 2022

Poraženec na prvem mestu...

Še 24. marca, ko je bila tri dni odsotna, mi je poslala sms, in zapisala, da sem zanjo na prvem mestu, in da bom vedno na prvem mestu. Natanko teden dni kasneje – je odšla…
 
Odneslo jo je njeno bolezensko stanje. In je ostala brez mene, ki sem ji na prvem mestu. Upam, da me pogreša. Upam, da se, slej ko prej, zave tega, da me pogreša.

Ljubiti

Takole sem, že dolgo nazaj, zapisal, kaj je tisti »ljubiti«. In ji je bila všeč…
 
Ko daš se v jemanje,
ko rasteš v dvojini,
deliš dih in sanje;
ko jaz se razblini
v midva, to zna biti,
pomeni – ljubiti!

Nebo se joče

Danes še nebo se joče…
Kdo je njega zapustil,
nož v dno duše mu zaril,
da sedaj s solzami hoče
se do konca izživeti,
žalost svojo odtrpeti?!
 
Pravim mu, da vse bo bolje…
Tebi znova sonce vzide,
vse do nasmejane volje…
Meni pa, mar sploh kdaj pride,
da bi žalost mi pregnalo,
da bi se z menoj smejalo?!
 
Eh, nebo, tebi ni sile!
Te nikdar ne zapustijo
neke ptice, tebi mile,
da te v puščo spremenijo!
Slej ko prej te spet bo grelo,
nasmejano boš živelo.
 
Tebi pa res ni jokati…
Slutiš ne, kako razjeda,
kadar sklene up končati
in tema prek vsega seda!
Ti vsaj zmoreš izjokati,
ti imaš na kaj čakati.

Včasih sem ji tudi s poezijo budil čustvovanje...

Sedaj pravi, da je v prozi več čustvovanja, kot v poeziji. Nekoč je vedela, da je popolnoma drugače… 

Ne, ne, ni težava v »očeh«, v dojemanju kot takem, v nekem razmišljanju, daleč od tega, težava je prav v – čustvovanju! Čemu? Preprosto…
 
Čustva, čustvovanja SO življenje! Sleherna odsotnost čustvovanj, sleherna ravnodušnost, sleherno čustveno mrtvilo, so nasprotja življenja. Še zlasti slednje, je značilno za Neživo. In kaj je bolezen drugega, kot neko – nasprotje življenja?!
 
Sleherna bolezen dobesedno najeda življenje, se spravlja nad njegovo moč, in to počne toliko časa, dokler je ne izpije, do konca, dokler ne doseže nekega svojega zmagoslavja, ki se izkaže v ukinitvi, odpravi življenja. In povsem enako se kaže s psihičnimi težavami, tudi pri njih so čustva moteča, najmanj, in je največje »zadovoljstvo« takrat, kadar čustva zamrejo…
In tam, kjer čustva ne smejo živeti, tam tudi dojemanja, razmišljanja ne znajo o njih govoriti, še več – tam nastanejo tudi takšna stanja, da slišiš govoriti, kako nekoga dobesedno »trga« od bolečine, kako joče, obenem pa na obrazu vidiš nek povsem neprizadet, ravnodušen izraz. Ja…
 
Tudi zaradi tega skušam nenehno pripeljati »zadevo« do tega, da v pogovorih »pozabiva«, vsaj za nekaj časa, na »glavo«, in skušava prisluhniti tistemu, kar se, če se, dogaja »pod vratom«, nekje v prsnem košu, kajti čeprav je res, da mora biti razum nad čustvi, pa ne zato, da bi jih zatiral, pač pa zato, da bi jih in uravnaval, obenem pa tudi upošteval (brez čustvenega dojemanja suženjstva, aparthaida… takšna stanja nikoli ne bi bila odpravljena, odpravljena pa so, posledično, s pomočjo in zavoljo razuma!), je res tudi to, da – je bolje poslušati čustvovanje, kot ugotavljati nezmožnost nekih razmišljanj, ki niti toliko moči nimajo, da bi utegnila sama sebe prepoznati, opredeljevati, predvsem pa – biti med seboj dorečena, skladna, ne izključujoča se.
 
Ja, te vražje bolezni, dobesedno ubijajo na vse mogoče načine, in mnoge iz telesa naredijo zgolj neko lupino, v kateri vsebina, preprosto, najprej ne sme živeti, kasneje pa celo obstajati, ampak – ko ni vsebine, takrat se školjka odpre, in takrat je nič več ne more ohranjati pri življenju, zgolj razpada, dokler do konca ne razpade.

Na križu

Neverjetna ironija,
ma, kar farsa prava,
to, kar meni se odvija,
kar me obletava,
stežka da se sploh verjeti,
da je to mogoče,
kakor da na križ razpeti
me življenje hoče!
 
Od modela do modela,
vse hiti kazati,
mi vseeno je, docela,
daj, kar hočeš dati,
žeblje pa, če smem prositi,
tiste daj žareče,
da dosledno smel bom iti
pota svoje sreče…

Bi spremenili temo?

Vse življenje poslušam, da sem nekomu potreben. Hm, kaj ko bi tudi o čem drugem, in bi, denimo, tudi o tem, če - je tudi meni kdo potreben?! 

Ne letite, upi moji!

Koga naj prosim, koga rotim,
da mi nameni to moč,
da, vsaj za sproti, še en dan zdržim,
dan in pa še eno noč,
komu naj tožim, komu povem,
da to sploh ni več življenje,
ko iz trenutka v trenutek le grem
skozi nenehno trpljenje?!
 
Kje up naj jemljem, s čem se slepim,
znana so prejšnja mi pota,
upe si rišem, in misli podim,
vdanost zna biti le zmota,
morda odpisan sem, na en način,
v drugem kot želja se kažem,
čas pa odteka in vse bolj si, z njim,
morda, kdo ve, samo lažem!
 
Ej, kdor ne skuša, ta zdaleč ne ve,
kakšne so zgodbe moreče,
up je le »up«, in previdno zgolj sme,
pa bolj pri tleh, nič leteče,
res, vse odprto, povsod le vprašaj,
nepredvidljiva zadeva,
čas pa le teče, ne bo ga nazaj,
zlasti, če v prazno mineva!

Resnica

 V svetu nagonov ni priporočljivo biti razumen!

Zgolj jaz

Nikdar nisem bil po standardni meri,
in tega sploh nisem želel,
so redki kot jaz zagrenjeni primeri,
le sebe sem vedno imel,
pa nisem menjaval obraza, ravnanja,
je treba skoz trnovo it,
odveč mi je vsakdo, ki meni se klanja,
jaz nikdar, nikomur v rit!
 
Za svoje napake sem tu, pa udari,
dospetja pa tudi imam,
in tudi, da zmorem podleči utvari
dokazal sem, da dobro znam,
ne vem, če naivnost zaupanje maže,
a zna se mi tudi končat,
karkoli zastavljam, s polomom se kaže,
in stisne me, dobro, za vrat!
 
Kot da mi ničesar ni vedeti, znati,
zgrešen, do obisti, slučaj,
a vsemu navkljub sem sledi znal sejati,
jih vidim, ko gledam v nazaj,
ni prav nič lahko mi spoznanja sprejeti,
čemu mi, za vraga, vse to,
ko vsi bi kot jaz, svet bi znal zacveteti,
tako pa je meni slabo!
 
Ja, vem, sem že slišal, da srečen smem biti,
ker nisem, kot drugi so vsi,
v slovarju sem skušal pomen razjasniti,
te sreče, a nič ne zdrži,
pa res mi ni znano, življenje me bega,
ko skale mi meče na pot,
normalnim je lažje, pa zaradi tega,
zgrešen sem, ker sem – idiot?!


Pa bodi pameten...

Kaj narediti? Pa bodi pameten, če niti odgovora na tako preprosto vprašanje ne veš…
 
Se umakniti? Dvomim, močno dvomim, da bi bilo tako prav, ker…
Enkrat, ko sva se poslavljala, po obisku Male, nisem zmogel zdržati bolečine, pa se nisva pozdravila na običajen način, pač pa sem samo »zdravo« rekel, in »pazi nase«, ter se obrnil in odšel, da bi ja žalost čim prej stran odnesel, da me ne bi solze kar tam, dobesedno na ulici, »na tla« spravile. In je bilo razumljeno tako, kot da sem s tem povedal, da je ne vidim več, da je zame sploh več ni…

Obenem pa – kdo bi ji pa ostal, ko bi dobila občutek, da mene več nima? Sem že zapisoval, da sem bil, v njenem celem življenju, edini, ki ji je zaupal, ki je verjel vanjo, edini, pri katerem je vedno našla pot iz nekih težav, edini, ki ji je (bil) vedno v oporo, edini, ki se je, skupaj z njo, znašel na tleh, da sva se družno pobirala… in z njo letel, tam nekje, visoko nad oblaki življenja, ki nama s svojimi okoliščinami nikdar ni bilo pretirano naklonjeno. Edini, nekoč, in še vedno, potemtakem…

Obenem pa - če sva, poprej, imela dobesedno iste misli, se povsem z enakim odnosom, do vsega, izkazovala, sva zdaj kot zemeljska tečaja, drug (nas)proti drugemu, in je potrebno "manevrirati", in oba to počneva, da pogovor, še vedno, in vedno, konča s tistim "pazi nase", in izkazuje, generalno gledano, to, da nama je, vsemu navkljub, mar.

Ne, če ta »umakniti se« izpeljem, potem ji, zagotovo ne more biti niti malo boljše, prej nasprotno. In še kako vem, kam ta nasprotno pelje, sem se s posledicami tega nasprotnega soočal, dolgo nazaj, in kar nekaj časa, preden so bile odpravljene.
 
Ostati? In vztrajati? Tudi glede tega ne vem, ker…
Tudi o tem sem že zapisoval, da – kadar podpiraš voljo do življenja, zadovoljstvo, na veliko trenutkov tudi srečo, pa kadar moč vzbujaš, da niti najtežje materialne okoliščine tega zadovoljstva niti omajejo ne, takrat, sočasno, deluješ kot tiran, deluješ kot nek nasilnež, ki se spravlja nad težave, tiste težave, ki delujejo proti naštetemu, proti moči, zagnanosti, veselju, proti življenju! Ja, in kadar te težave odločajo, takrat…

Tudi tega ne vem, če jih, morda, ne vzdržujem, s tem, ko se ne umaknem, čeprav…
Njeni vsakodnevni »upam, da se bereva zjutraj/popoldne/zvečer« govorijo, nedvomno, o tem, da želi stik, potemtakem moje »tiranstvo« le ni odločilnega pomena, je tisto, kar je zakopano, nekje globoko, v samem čustvovanju, krepko močnejše od misli, od nekih ugotovitev, zaključkov, in, ja, prav tisto zakopano je vredno, in prav do tega zakopanega želim dospeti, ga, spet, obuditi, mu vrniti moč, in nasmeh…

Čeprav, zares ne vem, če s tem umirjam neka razmišljanja, ali jih, s konstantno svojo prisotnostjo, ohranjam. Samo to vem, da – če na osnovi tega, kako me z nasilništvom opredeljuje, občasno, zapišem, izrečem, da sem, potemtakem, grd in slab, da nemudoma odgovori, da ji je žal, ker tako mislim, ker je moje mišljenje, o meni samem, daleč od resnice… pomeni, da me ne dojema ne kot grdega, ne kot slabega. Ja…
 
In potem naj bi bil odgovor na uvodno vprašanje lahek? Ne vem, meni, priznam, da ni, ker še nikdar poprej do takšnih stanj nisem dospeval, da bi si neke izkušnje, spoznanja pridelal… ker niti stroka ne ve, koliko časa traja, da se zadeve umirijo, da življenje spet zadiha, še več, niti tega ne vedo, če se to zares zna zgoditi v nekaj letih, morda še dlje,  v nekih povsem drugačnih okoliščinah, v takšnih, v katerih »žrtev« odide od »tirana«, kaj šele v takšnih, v katerem – ne želi stran, vsaj kar zadeva neko čustveno bližino, ne oziraje se na »malenkost«, da naju loči nekih sto kilometrov.
 
Ja, običajno je moč dokaj enostavno do odgovorov dospeti, ne nazadnje, obča praksa izkazuje to, da vsi vse vedo, in še zlasti o tistem, o čemer ničesar ne vedo, a je meni že vprašanje sila zapleteno, medtem ko do odgovora, pa če se še tako trudim, zaenkrat vsaj, nisem zmožen dospeti. Le domnevo lahko dopuščam, da – če sem na temelju logike zmogel, ne učeč se za to, dospevati do podzavesti, če sem na isti osnovi uspeval odpraviti huda psihična stanja, za katera je stroka predvidevala tudi do sedem let zdravljenja, pa če sem vedno, kadar sem, za nazaj, iskal odpravo nekega, mojega, dvoma, povprašal strokovno osebo, zelo strokovno, če sem prav ravnal, in sem, vedno, prejel odgovor, da sem, pa če sem uspel neko pravljico malodane devet let pri življenju držati, potem ne vem, čemu tudi pri tem vprašanju ne bi temeljil na istem, na čemer sem tudi doslej, na logičnem sklepanju. Ja, na taistem, ki me je velikokrat tudi teplo, v življenju, a ne zaradi tega, ker bi se kot nepravilno izkazovalo, pač pa zaradi tega, ker imajo obči tako radi »resnico«! Zlasti tisto o sebi.