Ne daje
me pozaba, delujejo možgani,
res,
ločim tisto nepomembno in ga dajem stran,
mi
služi še razlaga, so argumenti zbrani,
ko je
potrebno pojasnilo brž privre na plan…
Če
grem, vem, kam je iti, poiščem prava pota,
zahajal
sem velikokrat, zašel pa še nikdar,
spoznam,
ko prav se neha, in ko nastane zmota,
in vem,
da vse, kar vem, je, bolj kot ne, nevredna stvar!
S
spominom se ubadam, vse bolj, te, zadnje čase,
v njem
pomembne so reči, a mnoga me tišči,
si
pravim mar dospel boš, do tja, da misliš
nase,
obenem
pa zavedam se, da to preprosto ni…
Ko muči
bolečina, to ni zgolj stvar spomina,
je treba
seči nekam tja, kjer bije mi srce,
najmanj
boli odsotnost, zna prijati praznina,
pomeni,
da leti prav vse, kar v spokoj ne gre!
Samo –
vse kar pomečem, iz sebe kar izbrišem,
prav z
vsem sem za odtenek manj, in vse manj me živi,
vse
težje neke nove, najmanjše sanje rišem…
Čeprav je
res, da v »spominu« manj je, kar pekli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar