Še
nekaj listov je ostalo nepopisanih, preden do hrbtne platnice dospem, da jo
zaprem, še preden se črnilo dodobra osuši, in nekam v kraj, na sam rob mize,
potisnem knjigo, kateri, bojda, življenje pravijo…
Strmim
vanje, v belino, ne vedoč, kaj naj z njo sploh počnem?! Da bi prek nje neke
zaključke zapisoval, se mi zdi še, malček, prezgodaj. Da bi ugotavljal, in
modroval, ob vsem, kar sem doživel, in zlasti o tistem, o čemer sem vedel, kako
je, naknadno pa ugotovil, da ga sploh
spoznati nisem zmogel, bi bilo preveč drzno. Ko pa se mi utegne še v tretjih,
pa petih… lučeh prikazovati to, kar, še vedno, neka pol tema le približno, kot
da bi hotela dražiti, razkriva…
Niti
tega ne ugotovim, v katero smer naj bi krenil, s tem preostankom, nepopisanega,
kaj šele to, če bo, na koncu, nek srečen konec nastal, ali popoln polom?!
V rokah
nešteto ostankov, nekega črnila, neke lise, ki se širijo v gube in prek rok
brazdajo tudi obraz. Dandanes je moderno zategovati kožo, češ da postaneš
mlajši, kadar samemu sebi lažeš, in želiš tudi Naravo pretentati, jaz pa…
Je že
toliko povsem praznih obrazov, ki celo skozi odprta usta ničesar ne povedo,
vsaj omembe vrednega, obenem pa sleherna guba, vrezana, nekam v svoje globine,
pripoveduje, neko zgodbo, zagotovo, ne nazadnje tudi o tem, če si sploh kdaj
znal jokati se in smejati se…
Ja, kar
širijo se, te lise, toliko črnila sem že potrošil. In se, ob tem, tu in tam
spraševal o tem, kako se reče črnilu, ki ne črni, pač pa, denimo, rdeči, ali
modri… bi šlo, vsaj za silo, s kri, krvaveti in z modrost, spoznavati lastno
neumnost?!
Ko sem
jo začel pisati, to, mojo, knjigo, z nekaj preostalimi, nepopisanimi papirji,
sem vedel, kakšna bo. In bolj kot sem jo pisal, bolj sem vedel, da nisem vedel
vsega, da sem celo toliko premalo vedel, da bi sploh vedeti mogel o drugem, kot
o tem, kakšen sem, in kakšen bom ostal. In sem, tako sproti, spoznaval, da ni
tako dobro, vsaj meni ne, biti jaz. Je preveč drugačen svet, od mene, da bi
najbolje legal v njegova izkazovanja. In nisem, legal, nikoli, nasprotno, raje
sem hrbet podstavljal, pa – daj, knjiga moja, tolci, bij, če pametnejšega nimaš
početi, za to, da še kakšna stranica svojo pripoved zaključi!
Da,
nekaj jih je še preostalo. In se tolažim, s tem, da – bolj kot bom strmel,
vanje, nepopisane, prej bom izvedel s čem naj jih popišem, čeprav…
Sem že
nekajkrat, v preteklosti, kakopak, potreboval samega sebe dvigati, s tal, in
si, vsakič znova, osmišljati obstoj. In nikoli tega smisla nisem našel v tistem
občem da-bo-meni-dobro-ali-vsaj-bolje, vedno v tistem, kaj sem še zmožen
početi, in narediti, pa da s tem, vsaj načeloma, zmorem koristiti, nekomu,
nečemu. A je hudič, ker – starejši kot si, manj moči ti ostaja, izdelavni čas
se daljša, tvoj pa odteka, celo hitreje, kot je tekel kadarkoli prej… obenem pa
– le kdo, na tem pametnem svetu, potrebuje nasvet, neko spoznanje, izkušnjo, ko
pa vsi že v naprej vedo, da vedo…
Ne vem,
ko bom izvedel, s čem in kako naj jih popišem, te preostale, bom to, domnevam,
tudi naredil. Do takrat pa je bolje, da jo potisnem malo ob kraj, pa da jo, v
času pričakovanja morebitne zgodbe, vsaj malo zapraši. Tudi prah je življenje,
tako minulo, kakor tudi sedanje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar