Vse
kalno enkrat se zbistri,
ko v
mir, nek svoj, do konca seže,
in
znova v sebi zaživi,
in
zlomi spone vse, odreže…
Nemir,
še vsak, enkrat konča,
poleže silnica
se boja,
se v
nedogled prav nič ne da,
nasmeh
ne pride brez spokoja…
Vihar
izpoje svojo moč,
za njim
pa nekaj vsaj ostane,
že res,
nič več, kakor nekoč,
a
celijo se mnoge rane…
Ves čas
vse kroži, se vrti,
medtem,
ko marsikaj izgine,
mar
kdaj ponovno oživi
moj
lik, zakrit v tvoje globine?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar