Svet drobtine

Gradil sem, nekajkrat, nek svet,

svoj svet, kakopak, svet drobtine,

a kaj, mi ni ga moč imet,

ko ga zgradim, v trenutku mine…

 

Sem v temelje se zakopal,

ne vem, morda je to narobe,

ko bi drugačen biti znal,

ne šel bi, ta, moj svet, po gobe…

 

Obenem pa, nadležna stvar,

nenehno si dopovedujem,

da za spremembe sem prestar,

pa času tak, neprav, kljubujem…

 

Imajo prav, ne grem v korak,

s tem časom, kot se razodeva,

ne gre drugače, sem bedak,

bedaku pa nič ne uspeva…

 

Če dobro pomnim, petič vsaj

na novo, znova, grem v zidavo,

pri roki res ni bog ve kaj,

le staro, skrušeno, majavo…

 

Ne vem, morda zdrži par let,

morda do konca zna živeti,

ta, nek moj nov, drobtinast svet,

a – najprej moram vanj dospeti…