Nekaj mojih »napak«…

Zavedam se, da sem, sestavljen iz samih napak, povsem zgrešena podoba, za svet, kakršen se izpričuje. A kaj morem, sem, kakršen sem, in predvsem s samim seboj moram preživeti, nek svoj čas, kakor in kolikor mi je to dano, seveda.

 

Med moje »napake« zagotovo sodijo tudi vsi napotki, s katerimi sem skušal, nekatere, usmerjati v to, da se kot suverena bitja izkazujejo. In med temi napotki…

 

»Ne pričakujem, še manj zahtevam, od tebe, da mi verjameš, zadovoljen bi bil, ko bi razumel/a, to, kar govorim, ko bi vedel/a, to, o čem pripovedujem.«

Ja, verjetje, verovanje in verniki so za povsem drugačno okolje, in so za tam, kjer ni zmožnosti doseganja povsem preprostih, logičnih zaključkov, obenem pa…

Več, kot jih je, krog tebe, več, kot jih je, znotraj katerih se sam sučeš, manj kakovosti smeš pričakovati! Povprečje in povprečnost nikoli nista merilo za prav nič drugega, kot zgolj za tisti – beži stran!

 

»Govori resnico. Odgovarjaj brez razmisleka, spontano. Če boš uporabil/a napačno besedo, to še vedno lahko popraviš. Resnica je najenostavnejša stvar na svetu, ne potrebuješ obremenjevati spomina s tem, kaj si kdaj nekomu povedal/a.«

Res je najenostavnejša zadeva, ta, resnica, na celem svetu, a je kaže obenem tudi najtežje dosegljiva, v nasprotnem ne bi ta »svet« funkcioniral predvsem, če ne izključno, na lažeh! Dobro, recimo, da se z uvidevnostjo izkažem, pa namesto besede »laži« uporabim besedo »neresnice«…

 

»Spoznavaj, presojaj in oblikuj lastno mnenje! Če boš znal pojasniti, ubraniti, to, svoje mnenje, šele tedaj je zares tvoje. In takrat se po njem tudi ravnaj, ne glede na to, kje in kdaj, četudi boš edini, ki boš drugačno stališče izkazoval, ga zagovarjal in se po njem ravnal. Če veš, da je nekaj prav, potem naj ti bo tudi zares prav, v vsakem trenutku!«

Priznam, kar nekajkrat sem vzgajal, in vsakokrat ugotovil, da – sem napačno vzgajal, kajti… vzgajal sem v »biti Človek«, dočim je to stanje, »biti Človek« sila nerodna, da ne rečem zgrešena zadeva, na tem prelepem planetu, na katerem sicer vsi »vedo«, da »s(m)o ljudje«, a niti tega ne vedo, kako zares zgleda »biti Človek«, pa tudi tega ne morejo vedeti, da jim do tega stanja manjka – nepremostljiva neskončnost!

 

Vsakomur, ki se je upal iti skozi ta »preizkus«, sem, doslej, uspel prikazati to, da se mu sanja ne o tem, kaj je to, zares, dobrota, uvidevnost, pa tisti imam-rad (ja, ni težave z imam-rad-samega-sebe, težava nastopi pri imam-rad-nekoga-drugega), poštenost, da o moralnosti sploh ne govorim. Moralo je, itak, na tem svetu, in absolutni večini, moč najti izključno v – slovarju tujk!

Ne vem, morda je tudi to ena mojih poglavitnih napak, ker – v usmrajeni mlaki, polni nekih žab, pijavk, vrag vedi česa vsega, ni priporočljivo biti drugačen, od običajnosti. Pardon, od »normalnih«.