Prav
vsakdo, ki neke besede vkup zbija,
za pesnika
rad se razglaša,
pa tu
in tam najde se še poezija,
ostalo
pomen ji spodnaša,
zna
črke pisati, v besede dajati,
a kaj,
jih ne zna zapolniti,
neznanje
z neumnostjo pridno se brati,
in
noče, za hip, popustiti!
Še
takšne moderne, bolj prozne podobe,
ga ni,
da ne zmore dospeti,
že
zdavnaj vse dobro odšlo je po gobe,
povprečnost
pa šla svet zavzeti,
prešerni
po vrsti, in menarti pravi,
drug
drugemu so usmeritve,
pomembno
ni, da ni ničesar v glavi,
da duše
so bolj kot ne plitve!
Namen
poezije ni v tem, da zasije,
da išče
si neka priznanja,
loviš,
kar v tebi je in kar vzklije,
ker v
žilah srce ti poganja,
zaman
je pisati, kjer moč je le brati,
in,
včasih, v roke vzeti,
v
življenje se pesem takrat zna podati,
ko
zmore jo kdo – doživeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar