Kot
plašč, na obešalniku viseč,
v čakanju,
če kdo po meni seže,
hvaležna,
in praktična reč,
nikogar,
z ničemer ne veže…
Če
rabiš, potem me dobiš,
če ne,
mi je dano čakanje,
me
slečeš in, znova, lepo odložiš,
preprosto,
docela vsakdanje…
Pošpricaj
pred molji, in malo skrtači,
prezrači
na suho pomlad,
če
zebe, takrat me veselo oblači,
če ne –
pusti stati, takrat…
Že res,
so me tkali, življenje mi dali,
da služim,
dokler, pač, zdržim,
v
smeti, ko me bodo do konca scefrali,
ko čas
svoj povsem izvisim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar