Vija vaja VEN!

Priznam, mikavno je, vleče,

prek črte gre druga, da v križ se razvleče,

porečeš »nič več, kot je nekdaj bilo«,

in vržeš, prek hrbta, lepo!

 

Do včeraj še meni, in zame,

po novem v tri krasne, naj zlodej vzame,

izvržeš, preprosto, kar ni ti držati,

naj gre v pozabi končati!

 

Odpišeš čutenja, natakneš si hlad,

zamenjaš s praznino nek svoj »imam rad«,

in briga te morgen, se danes živi,

kar ti je moteče, naj gre v krasne tri!

 

Problemi bi mnogi končali,

so čezme že križe razpenjati znali,

pa kaj, če še čeznje kak križec svoj dam,

rekoč »Zdaj vas več ne poznam«?!