Pajčevina

V kurniku poboža, vselej, me po glavi,

kakor da mi pravi, še sem, zate, tu,

pajek me ne moti, kjer mrežo si napravi,

tu in tam komar in muha z njo gresta po zlu…

 

Že res, da se siva mi v lase razpreda,

kar, seveda, ni narobe, siv sem tudi sam,

v meni vse nekoč ujeto se samo poseda,

pa vsaj njej živeti neko njeno zgodbo dam…

 

Sapa pozibava njene krhke niti,

ji petelin jutro zbuja, če sploh kdaj zaspi,

ni težko do njenih misli skritih priti,

tudi v meni prepleteno vse v čakanju ždi…

 

Morda pa še zraste, me vsega objame,

kot v povesti me zaziba, stiša mi skrbi,

redka je, ki tu so, vedno, vselej zame,

naj me boža, naj zatisne s časom mi oči.