Le par besed…

Je včasih primerno dospet do vprašanja,

je karkoli, kar bo, po meni, ostalo,

mar vredna bila so vsa moja snovanja,

mar kdo je, ki sploh mu je zanja, vsaj malo…

 

Sem nekaj razkrival, in nekaj razlagal,

a kaj, ko resnice so križana pota,

in v pesmi na kupe črkovja sem zlagal,

ostane za mano neslišana nota…

 

Življenje sem neko iz teme izvlekel,

a kaj, ko je zdrsnilo, zopet, čez prag,

ob tem sem dodobra si prste opekel,

postal sem, med vsemi, največji sovrag…

 

Pa – bolj kot sprašujem, manj najdem, in gledam,

me prime, da bi zgolj zamahnil z roko,

še najbolje bo, vse bolj v mislih razpredam,

če čisto ničesar za mano ne bo!