Nebo se joče

Danes še nebo se joče…

Kdo je njega zapustil,

nož v dno duše mu zaril,

da sedaj s solzami hoče

se do konca izživeti,

žalost svojo odtrpeti?!

 

Pravim mu, da vse bo bolje…

Tebi znova sonce vzide,

vse do nasmejane volje…

Meni pa, mar sploh kdaj pride,

da bi žalost mi pregnalo,

da bi se z menoj smejalo?!

 

Eh, nebo, tebi ni sile!

Te nikdar ne zapustijo

neke ptice, tebi mile,

da te v puščo spremenijo!

Slej ko prej te spet bo grelo,

nasmejano boš živelo.

 

Tebi pa res ni jokati…

Slutiš ne, kako razjeda,

kadar sklene up končati

in tema prek vsega seda!

Ti vsaj zmoreš izjokati,

ti imaš na kaj čakati.