Je zdaj res bolje?!

Ob meni si znala leteti, žareti,

ob meni si voljo imela,

zdaj meniš, da dano ti spet je živeti,

ko sebe si meni vzela?!

 

Ob meni bila si pojoča, cvetoča,

nasmeh je svetlil tvoja lica,

na tleh zdaj, četudi v nebo neko zroča,

polomljenih kril tožna ptica.

 

Si sonce v objemu mi, vselej, klicala,

s pogledi mi čarala sanje,

drugače je zdaj, ali pa zgolj pristala

si v neko povsem vsakdanje?!

 

Ga ni, na vsem svetu, kot jaz, da te mara,

da sebe brez tebe ne zmore,

sta sreča, svoboda le plehka utvara,

če nimaš v nikomur opore!

 

Ob meni si zmogla čez trnje, težave,

vedoč, da v skupaj vse da se,

mar meniš, da so odločitve bolj prave,

če sam si, na pol in le zase?!

 

Sem gledal in videl, sem dihal in čutil,

ja, vem, sva bila tisto eno,

povej, le zakaj, s čem sem se ti priskutil,

da zdaj ti povsem je vseeno?!

 

So tvoje težave me vse žalostile,

me spravljale še na kolena,

so zdaj mi, za vselej, zares pobegnile,

in duša mi je izgubljena?!

 

A vse, kar hotel sem, je tebi svetliti,

in tvoje veselje živeti,

a ti si po svoje želela si iti,

pa – se vsaj kak up kje ti sveti?!