Moraš živeti…

Znam se razbremeniti, kako da ne?! Ga ne poznam, ki bi tolikokrat zastavljal svoje življenje, iz neke nične točke, na novo. Zastavljal življenje, ne neko stanovanje, službo, neko novo okolje, pač pa – samega sebe! In…

 

Vedno, kadar sem krenil, iz neke, nove, nične točke, vedno sem najprej poiskal odgovora na vprašanji ZA KOGA naj bi živel, in predvsem KAKO naj bi to svoje življenje izkazoval, do teh »nekih«. In nikoli, nikoli, nikoli, nikoli smisla lastnega obstoja nisem iskal v sebi, in v tistem, kako mi bo! Nikoli!

 

Seveda, da se znam, in zmorem razbremeniti. Čemu se ne bi znal, ko pa to zna vsak zase, in vsak sebi?! In tudi tokrat bi se znal, ko…

Ja, ko bi gledal zgolj in izključno na to, na kar ne gledam, na ta zase in sebi! In…

 

Mi posredujejo razne nasvete, recepte, neke, za to, kako in kaj naj bi počel, da se izvlečem. In mi jih pošiljajo ti, ki se radi izvlačijo, vsakokrat, ko tako nanese. v duhu zase in sebi, kakopak. Tisti, ki določenih preprostih zadev ne vedo, jih ne premorejo, pa jih tudi razumeti niso zmožni, in jih nikoli ne bodo, razumeli, ker…

 

Ko ugotoviš neka stanja, čeprav, v običajnih razmerah, sila absurdna, a v konkretnih okoliščinah še kako realna, dejanska, ko ugotoviš, da od tebe beži tisto, kar te ima v sebi rado, a do tega spoznanja ne dospeva, žal… da od tebe beži tisto, kar pove, da »boš v meni do mojega zadnjega diha«… da od tebe beži tisto, katero je od edinega tebe, v vsem svojem življenju, doživelo zaupanje, brezmejno zaupanje, tisto, čemur si vedno bil, kot edini, kadarkoli, in si še vedno, opora, edina opora, edino pribežališče, edini občutek neke varnosti, zanesljivosti, potem…

 

Ja, potem četudi znam, in bi znal, samega sebe razbremeniti, si olajšati, tega, preprosto, ne zmorem kar tako narediti! Kljub vsem bolečinam, ki se v trpljenje sestavljajo, in katere iz dneva v dan nosim v sebi. Da mrcvarijo, in to počno tako, da jim bolje ne bi moglo uspevati! In…

 

Si, nekako, podaljšujem čas, v katerem »še zmorem« in »še zdržim«, vedoč, da ni od muh, če si edini v marsičem, in zlasti v tistem, brez česar nihče ne zmore, ne vzdrži.

 

Ja, znam zamahniti z roko, sem to že izkazoval, in izkazal, velikokrat, čeprav – kadar ni nečesa vrednega, za kar bi vztrajal, takrat se, pač, da, je celo potrebno, ko pa veš, za kaj nadaljuješ, takrat pa je povsem drugače! In, ja, dokler zdržim, do takrat bom skušal zdržati, do takrat, domnevam, tudi do nasmeha ne bom dospel.