Je govorjenje neresnice nujno - laganje?!

Najprej – KAJ je to »govoriti resnico«?

Vprašanje, ki zveni dokaj preprosto, a se, kljub temu, zadeva zaplete že pri njem. Čemu? Preprosto…

 

Kadar govoriš resnico o nečem, takrat mora biti tvoja trditev skladna z nekimi objektivnimi stanji, takrat govoriš o tem, da neka zadeva zares je takšna, kakršno si opredelil, s svojimi besedami. Obenem pa se sploh NE zavedaš tega, da – NE sežeš, s svojim razumevanjem, ali, bolje, z »razumevanjem«, do taistih stanj, o katerih govoriš, pa…

 

Obstaja cel kup nekih »absolutnih resnic«, ki pa so dobesedno skregane z logiko, potemtakem tudi z dejanskim. In te »absolutne resnice« so celo vodila občosti, njene miselne nezmožnosti za ugotavljanje dejstev.

 

»Absolutne resnice« - NI! KO bi bila, potem bi morala veljati za VSE in za vsakogar, v VSEH okoljih in v VSEH časih… pa nečesa takega, preprosto, ni moč zaslediti.

Še najbližje neki »absolutni resnici« je trditev, da vse, kar obstaja, enkrat preneha obstajati, umre. Obenem pa – mar ne obstajajo verovanja, ki so prepričana v neke preporode, v življenje-po-smrti?

 

Tudi takrat, kadar določena trditev temelji na ugotovljenih dejstvih, je resnica o teh dejstvih – POGOJNA! In takšna, kakršna zmore biti, v okviru poznavanja določene problematike.

»Vem, da nič(esar) ne vem.« Sokrat. Ko bi misleca prijel, dobesedno, za besedo, bi mu dokazoval, da je kaj takega nemogoče, kajti – ni vrag, da vsaj nečesa ne boš vedel, ko pa je za teboj živetje, izkušnje, ugotovitve, potemtakem nekaj že moraš vedeti, ampak…

Obstaja preprosto dejstvo, ki govori o tem, da – globje ko se podajam v neko ugotavljanje, več neznanega se mi izkazuje! Že res, da, med tem podajanjem, spoznavam določene zadeve, že res, da o njih neka mnenja oblikujem, ampak je res tudi to, da je vse na tem svetu, vse, kar se nahaja znotraj nekega obstajanja, med seboj tako prepleteno, da bolj ne more biti. In – če ne poznam okoliščin, znotraj katerih se določene zadeve odvijajo, pa če ne poznam vzrokov, teh odvijanj, potem tudi tistega, kar sem ugotovil, zares – NE poznam. Vsaj ne v podobi nekega objektivnega stanja, za vse in vsakogar sprejemljivega, razumljivega, pač pa zgolj v podobi – LASTNEGA videnja konkretne zadeve.

 

Stoletje je veljalo, da je atom najmanjši nedeljivi delec! In je ta trditev veljala tudi v času, ko so v jedrskih elektrarnah – cepili, te atome! Pa – če so jih cepili, pomeni, da so jih na ŠE MANJŠE delce razdruževali, pomeni, da – atom NE more biti to, kar trdim, da je, ko pa ga lahko na še manjše pomanjšam!

 

Se zavedaš, koliko je »resnic«, ki so občosti merodajne, obenem pa taista občost NI zmožna o njih presojati? Koliko je takšnih »resnic«, o katerih neki šolski programi trdijo, in jih kot neko znanje, poznavanje »prodajajo«?! Če si ne predstavljaš, tega, potem se skušaj ozreti v preteklost, pa boš videl… da je bila Zemlja nekoč ploščata, da se je Sonce vrtelo krog nje, da je bila »božja volja« merodajna za ne/ozdravitev, da je »pamet« odvisna od spola, velikosti možganov…

Povej, KDO lahko DOKAŽE, da formula za ugotavljanje hitrosti svetlobe zares drži? Nihče, ker – da bi to lahko dokazal, bi moral poznati VES prostor, skozi katerega potuje svetloba, da bi dospel do ugotovitve neke POVPREČNE hitrosti… takšnih spoznanj pa nikoli ne bomo deležni! Potemtakem so celo znanstvene resnice pogojne narave, in so zgolj stopničke, preko katerih dospevamo, počasi, vse bližje nekim spoznanjem, ki naj bi ustrezala dejanskim stanjem, pri čemer… nikoli ne dospemo do skladnosti, popolne, med našim vedenjem in temi objektivnimi stanji!

 

Obči »vedo«, brezpogojno, da »oblast (položaj) pokvari«. V to so prepričani, čeprav… čeprav je resnica popolnoma drugačna, in čeprav miselni nezmožnosti NI moč očitati laganja, kadar prepričana v to, da govori resnico, ne razlikuje med tem, da – govori resnico o SVOJEM videnju dejstev, ne pa tudi resnice o dejstvih samih!

 

Ja, že med »normalno« (in zgolj pametno) občostjo mrgoli takšnih »resnic«, sedaj pa si predstavljaj, koliko je teh »resnic« šele tam, kjer so miselne nezmožnosti potencirane, kjer po-svoje-videti še toliko bolj do izraza pride. Denimo tam, kjer je govora o – duševni bolezni! Pri kateri, ko jo enkrat spoznaš, ugotoviš, da je sleherna črka, kaj šele beseda, neke resnice več kot samo dvomljiva…

 

Kakor gluh ve, da je svet sestavljen iz tišine… in slep, da svet krasi tema… kakor nek »normalen« povprečnež ve, da »prilika dela tatu«… tako, pač, vse, kar do razuma ne dospeva, ve, da je tisto, kar in kakor vidi, resnica. Čeprav praviloma ni, še huje, čeprav so takšne »resnice« dobesedno skregane z resnico!

 

Ne, govorjenje neresnice ni nujno laganje, daleč od tega. Laganje je namreč ZAVESTNO potvarjanje resnice… če pa večina do le-te sploh ne seže, potem je, bržčas, tudi potvarjati ne zmore, vsaj zavedajoč se tega ne. In – zanemari, ob tem, tiste preproste, dejanske laži, katerih tudi mrgoli, povsod in na vsakem koraku…