Ni lahko…

Še vedno je ležišče pripravljeno za dva,

in nabiralnik nosi dve imeni,

krtačka tu je, oblačila tudi še ima,

vse pride prav, ko semkaj se nameni…

 

In je bila, že nekajkrat, in vsakič ni lahko,

med rebri trga, kot da jih razganja,

še zdaleč nič, kot nekdaj je bilo, lepo, toplo,

le vez, ki malo manj je običajna…

 

In snuje tukaj svoj dopust, bi trgala z menoj,

ko grozdje zadišalo bo jeseni,

a jaz ne vem ne kod ne kam, da najdem mir nek svoj,

tako mi manjkajo pogledi njeni…