Ničevi
jaz! Ja, prav tako,
ker –
ko bi bil vsaj malo vreden,
bi
bržčas lažje mi bilo,
ne bi
crkaval, sam in beden!
In je
tako, domnevam, prav,
dobil,
kar vselej sem iskal!
Očitno
ni mi dano znati,
pa – le
dajano sem vzel,
obenem
pa hitel dajati
vse
tisto, kar sem, pač, imel!
Ja, sebe,
ampak – sem ničev,
pa kdo
bi takšnega hotel?!
Zrem
naokoli, vse lepo,
dobrota
vsepovsod kipeča,
ljubezen
sega v nebo,
ma, ni
da ni, doneča sreča!
A jaz
kot jaz, navadna smet,
ki ne
zasluži si živet!
Kdo mi
je kriv? Nihče, zgolj sam!
Kaj
sanjal sem poti iskrene,
živel nek
čist te-rad-imam,
v
poglede se topil medene?!
Pač,
takšen sem, ničev, zanič,
pa naj
pobere me hudič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar