Kot bor

Želim si v miru odtrpeti,

izpeti svoj poslednji spev,

ni upa, da mi v dan posveti,

kot bor, na griču, osamel…

 

Zverižen, s suhimi rokami,

načet, dodobra, z vseh strani,

pred strelami zaman se brani,

po vrsti vsaka ga smodi…

 

Se dela zgolj, kot da kljubuje,

vsem ujmam širnega neba,

a ne živi, čeprav še tu je,

da prav do konca se razda…

 

In stežka da o čem še sanja,

za sanje je potrebna moč,

ječi, in vse bolj k tlom se sklanja,

in čaka neko svojo noč.