Baje je
tako, da ti pride do dna,
in sanje,
lepo, izpuhtijo,
utvare
nobene, da upati zna,
izkušnje
poglede zbistrijo…
Na dnu
si, da iščeš, ponovno, si moč,
za nove,
drugačne korake,
po
novem je vse, prav nič več kot nekoč,
ko
spereš v odplake napake…
Na dnu
se, v bistvu, živeti učiš,
če vidiš,
kar šlo je narobe,
če
zmoreš, potem vsaj še malo živiš,
v
nasprotnem je vse šlo po gobe…
Hvaležen
si, mnogim, za bero spoznanj,
brez njih
ni se dano učiti,
izveš,
da si bebec, nič več in nič manj,
pa
skušaš še bolj sam kreniti…
Na dnu
je krepilo, na dnu je odriv,
zaupanje
tam več ne šteje,
še bolj
se izkaže dvomljiv nov izziv,
na pot
se podaš počasneje…
Ja,
res, prav enkratno, ko prideš do dna,
ko,
znova, se svet ti izkaže,
še bolj
ti pomeni, kdor z dobrim le zna,
in s
samim seboj ne umaže!
Ni komentarjev:
Objavite komentar