Čudna bližina

Daleč si, daleč, v tej čudni bližini,

daleč predaleč za moje oči,

misli s teboj so, s teboj so spomini,

a kaj, v objemu te mojem več ni…

 

Tvoja bližina trpljenje izkaže,

vem, da me čutiš, četudi ne veš,

meni pa se bolečina ne laže:

nisi prav blizu, če bliže ne smeš!

 

Čudno je to, kar v globinah se skriva,

saj se pokaže, drugače ne zna,

nisi edina in nisi nič kriva:

ni ga, ki v sebe, do sebe sploh zna!

 

Druge mi ni, kakor upe si tkati,

da spet trenutek bo tisti prišel,

ko v njem bližina bo znala nastati,

in te bom, znova, objemati smel!

 

Daleč si, daleč, med nama vesolje,

žgoče mrcvari, peklenski hudič,

a up drži, da bo zopet vse bolje,

zdaj pa - vsaj nekaj je bolje kot nič!