Nikdar nisem
bil po standardni meri,
in tega
sploh nisem želel,
so
redki kot jaz zagrenjeni primeri,
le sebe
sem vedno imel,
pa
nisem menjaval obraza, ravnanja,
je
treba skoz trnovo it,
odveč
mi je vsakdo, ki meni se klanja,
jaz
nikdar, nikomur v rit!
Za
svoje napake sem tu, pa udari,
dospetja
pa tudi imam,
in
tudi, da zmorem podleči utvari
dokazal
sem, da dobro znam,
ne vem,
če naivnost zaupanje maže,
a zna
se mi tudi končat,
karkoli
zastavljam, s polomom se kaže,
in
stisne me, dobro, za vrat!
Kot da
mi ničesar ni vedeti, znati,
zgrešen,
do obisti, slučaj,
a vsemu
navkljub sem sledi znal sejati,
jih
vidim, ko gledam v nazaj,
ni prav
nič lahko mi spoznanja sprejeti,
čemu
mi, za vraga, vse to,
ko vsi
bi kot jaz, svet bi znal zacveteti,
tako pa
je meni slabo!
Ja,
vem, sem že slišal, da srečen smem biti,
ker nisem,
kot drugi so vsi,
v
slovarju sem skušal pomen razjasniti,
te
sreče, a nič ne zdrži,
pa res
mi ni znano, življenje me bega,
ko
skale mi meče na pot,
normalnim
je lažje, pa zaradi tega,
zgrešen
sem, ker sem – idiot?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar