Brez tebe le nič

Brez tebe sem nič, običajna lupina,

in mi je za sebe vseeno,

le česa bi bala se moja praznina,

ko pa ji je vse izgubljeno?!

 

Ne, res, ni vse prazno, takrat, ko ni sreče,

so rane globoke ostale,

da mi povedo, da telo je živeče,

dokler bodo trgale, žgale!

 

Brez tebe ni pesmi, da v dan bi mi pele,

ne zvezd, da v nebo bi pogledal,

brez tebe ne bodo oči mi žarele,

dokler se bom tebe zavedal!

 

Brez tebe ne zmorem, in sploh ne delujem,

kot znal sem, ko ti si me grela,

zaman je, brez tebe, da karkoli snujem,

je volja docela uvela!

 

Ma – le kaj bi pravil, te mučil in gnjavil,

če praviš, da ni ti več zame,

se, pač, na noge ne bom nič več postavil

in čakal, da vrag me vzame!