Imel bi o čem pisati. A ne pišem očem.
Razkrivati tuje trpljenje, določena stanja, je početje, ki sicer največ odjemalcev, nekih bralcev pritegne, a je zelo vprašljiva "kakovost" teh, ki to počno, in tistih, ki samih sebe niso zmožni ugotavljati, naslajajo pa se ob "usodi" drugih.
Resnica je vedno najlažja pot, sem neštetokrat izustil, ker - lahko te sredi spanja zbudijo, pa boš vedno enako povedal, dočim je laži potrebno pomniti, dobro pomniti, a te, kljub temu, slej ko prej izdajo. Čeprav...
Obstajajo stanja, ki ne govorijo laži, vsaj zavedajo se ne tega, da so njih trditve skregane z dejanskim, pač pa govorijo resnico o SVOJEM VIDENJU teh dejstev, le-to, to videnje, pa je, recimo temu tako, problematično. Čeprav...
Obče prepričanje je, da "je svet takšen, kakršnega vidim", in je, ob vsej neumnosti, nepismenosti, nezmožnosti razumevanja ta svet tako "pester", da ni nič čudnega to, da se "zgodovina" nenehno ponavlja, ker, pač, "videči" ne vidijo niti najpreprostejših zadev! In še najmanj tistega, da niso sami, na tem svetu, in da se planet ne vrti krog njih.
Ja, lahko bi pisal, zapisoval, in tudi sem, a bo vse, kar sem, z določenim namenom, zapisoval, šlo z menoj, v nič. Je meni dragocenejše čuvati zasebnost tistih, o katerih trpljenju sem zapisoval, kot pa trgovati z njimi, in služiti na račun njih žalostnih zgodb.
Ni komentarjev:
Objavite komentar