Tožnost

Tožnost, prijateljica stara,

si kakor sonce z mojega neba,

nihče te noče, te nihče ne mara,

a meni si obliž za vsa gorja…

 

Kaj dal bi zate, ko me vse razjeda,

ko mi mrcvari dušo in srce,

bila bi sreča, neka senca bleda,

ne tekle bi, ob tebi, mi solze…

 

Tožnost, še žalost te prekaša,

in to prav zlahka, stisne te v kraj,

a to kar meni voljo vso ugaša,

za tisoč žalosti je vredno vsaj…

 

Tožnost, v bistvu si uteha,

ob tebi, zlahka, dihati se da,

ti ni prostora, tam, kjer vse se neha,

kjer ni besede, da povedat zna…

 

Tožnost, moja dobra druga,

kot senca si bila mi mnogokrat,

a to, kar zdaj je, to pobere truga,

ne moreš, tožnost, ti s tem tekmovat…