Pa bodi pameten...

Kaj narediti? Pa bodi pameten, če niti odgovora na tako preprosto vprašanje ne veš…

 

Se umakniti? Dvomim, močno dvomim, da bi bilo tako prav, ker…

Enkrat, ko sva se poslavljala, po obisku Male, nisem zmogel zdržati bolečine, pa se nisva pozdravila na običajen način, pač pa sem samo »zdravo« rekel, in »pazi nase«, ter se obrnil in odšel, da bi ja žalost čim prej stran odnesel, da me ne bi solze kar tam, dobesedno na ulici, »na tla« spravile. In je bilo razumljeno tako, kot da sem s tem povedal, da je ne vidim več, da je zame sploh več ni…

Obenem pa – kdo bi ji pa ostal, ko bi dobila občutek, da mene več nima? Sem že zapisoval, da sem bil, v njenem celem življenju, edini, ki ji je zaupal, ki je verjel vanjo, edini, pri katerem je vedno našla pot iz nekih težav, edini, ki ji je (bil) vedno v oporo, edini, ki se je, skupaj z njo, znašel na tleh, da sva se družno pobirala… in z njo letel, tam nekje, visoko nad oblaki življenja, ki nama s svojimi okoliščinami nikdar ni bilo pretirano naklonjeno. Edini, nekoč, in še vedno, potemtakem…

Obenem pa - če sva, poprej, imela dobesedno iste misli, se povsem z enakim odnosom, do vsega, izkazovala, sva zdaj kot zemeljska tečaja, drug (nas)proti drugemu, in je potrebno "manevrirati", in oba to počneva, da pogovor, še vedno, in vedno, konča s tistim "pazi nase", in izkazuje, generalno gledano, to, da nama je, vsemu navkljub, mar.

Ne, če ta »umakniti se« izpeljem, potem ji, zagotovo ne more biti niti malo boljše, prej nasprotno. In še kako vem, kam ta nasprotno pelje, sem se s posledicami tega nasprotnega soočal, dolgo nazaj, in kar nekaj časa, preden so bile odpravljene.

 

Ostati? In vztrajati? Tudi glede tega ne vem, ker…

Tudi o tem sem že zapisoval, da – kadar podpiraš voljo do življenja, zadovoljstvo, na veliko trenutkov tudi srečo, pa kadar moč vzbujaš, da niti najtežje materialne okoliščine tega zadovoljstva niti omajejo ne, takrat, sočasno, deluješ kot tiran, deluješ kot nek nasilnež, ki se spravlja nad težave, tiste težave, ki delujejo proti naštetemu, proti moči, zagnanosti, veselju, proti življenju! Ja, in kadar te težave odločajo, takrat…

Tudi tega ne vem, če jih, morda, ne vzdržujem, s tem, ko se ne umaknem, čeprav…

Njeni vsakodnevni »upam, da se bereva zjutraj/popoldne/zvečer« govorijo, nedvomno, o tem, da želi stik, potemtakem moje »tiranstvo« le ni odločilnega pomena, je tisto, kar je zakopano, nekje globoko, v samem čustvovanju, krepko močnejše od misli, od nekih ugotovitev, zaključkov, in, ja, prav tisto zakopano je vredno, in prav do tega zakopanega želim dospeti, ga, spet, obuditi, mu vrniti moč, in nasmeh…

Čeprav, zares ne vem, če s tem umirjam neka razmišljanja, ali jih, s konstantno svojo prisotnostjo, ohranjam. Samo to vem, da – če na osnovi tega, kako me z nasilništvom opredeljuje, občasno, zapišem, izrečem, da sem, potemtakem, grd in slab, da nemudoma odgovori, da ji je žal, ker tako mislim, ker je moje mišljenje, o meni samem, daleč od resnice… pomeni, da me ne dojema ne kot grdega, ne kot slabega. Ja…

 

In potem naj bi bil odgovor na uvodno vprašanje lahek? Ne vem, meni, priznam, da ni, ker še nikdar poprej do takšnih stanj nisem dospeval, da bi si neke izkušnje, spoznanja pridelal… ker niti stroka ne ve, koliko časa traja, da se zadeve umirijo, da življenje spet zadiha, še več, niti tega ne vedo, če se to zares zna zgoditi v nekaj letih, morda še dlje,  v nekih povsem drugačnih okoliščinah, v takšnih, v katerih »žrtev« odide od »tirana«, kaj šele v takšnih, v katerem – ne želi stran, vsaj kar zadeva neko čustveno bližino, ne oziraje se na »malenkost«, da naju loči nekih sto kilometrov.

 

Ja, običajno je moč dokaj enostavno do odgovorov dospeti, ne nazadnje, obča praksa izkazuje to, da vsi vse vedo, in še zlasti o tistem, o čemer ničesar ne vedo, a je meni že vprašanje sila zapleteno, medtem ko do odgovora, pa če se še tako trudim, zaenkrat vsaj, nisem zmožen dospeti. Le domnevo lahko dopuščam, da – če sem na temelju logike zmogel, ne učeč se za to, dospevati do podzavesti, če sem na isti osnovi uspeval odpraviti huda psihična stanja, za katera je stroka predvidevala tudi do sedem let zdravljenja, pa če sem vedno, kadar sem, za nazaj, iskal odpravo nekega, mojega, dvoma, povprašal strokovno osebo, zelo strokovno, če sem prav ravnal, in sem, vedno, prejel odgovor, da sem, pa če sem uspel neko pravljico malodane devet let pri življenju držati, potem ne vem, čemu tudi pri tem vprašanju ne bi temeljil na istem, na čemer sem tudi doslej, na logičnem sklepanju. Ja, na taistem, ki me je velikokrat tudi teplo, v življenju, a ne zaradi tega, ker bi se kot nepravilno izkazovalo, pač pa zaradi tega, ker imajo obči tako radi »resnico«! Zlasti tisto o sebi.