Naučil
sem se ugotoviti kdaj je z nekom »nekaj narobe«.
Naučil
sem se odpravljati določene okvare, porajati življenje.
Naučil
sem se ugotoviti, kako se kaže, ko do osnove, bolezni dospeš.
Naučil
sem se preživeti, stežka, stanja sprožene bolezni.
Marsičesa
sem se naučil, čeprav…
O
tistem, kar mi je najpomembnejše, pa še nikakršnih izkušenj, spoznanj nimam, pa
ne vem – koliko časa, in v kakšnih okoliščinah, traja, preden se sprožena
bolezen spet umiri, in se, spet, poleže… za nekaj, vsaj, časa. Vem le to, po
tem vprašanju, da tisti, ki tvorijo stroko, ob tem radi porečejo svoj »negotovo,
vse je negotovo«…
Potemtakem
tudi ne morem vedeti, če bom ta »negotovo« sploh doživel.
Se pa
bojim, tega, da – ko te bolezen enkrat spozna kot tistega, ki jo ogrožaš, nimaš
več pretiranih možnosti za to, da bi neko prejšnje, četudi kakovostno,
živetveno zadovoljno stanje vzpostavil…
Živi
bili pa videli, pravijo Srbi, jaz pa se »bojim«, da bi šele mrtev lahko videl
to, da jim pomenim več, kot si mislijo, da jim… ko bi, takrat, karkoli zmogel
gledati.
In mi
ne pomaga kaj dosti, prej nasprotno, ko vidim, da tisto, kar »se me boji«, kar »beži
od mene«… prihaja, k meni, z menoj vsakodnevno komunicira, izkazuje skrb zame,
mi o nekem svojem, pozitivnem, čustvovanju, do mene, razlaga, ko pa…
Ko pa nikakor
ne zmorem, logično, združiti dve dejstvi, nek »želim biti v tvoji bližini« in
neko »malenkost«, da je »samo« sto kilometrov razdalje, med željo in dejansko
bližino.
Ja,
priznam, zlahka, še kako vem, da še kako premalo vem!
Pa, da
ne bo nesporazuma – seveda VEM, zakaj prihaja do takšnega razkoraka, preprosto,
ker – tisto, kar VEDO čustvovanja, je ena plat zgodbe, tisto pa, kar VE pamet,
pa povsem druga, celo nasprotna. In mi prav nič ne pomaga, to, da VEM, da
nekje, globoko, v njej, čustva govorijo meni v prid, da sem, še vedno, v njej
in zanjo, ko pa…
Ja, ko
pa ne morem »prebaviti«, pa logično ali ne, tega, da nekdo, ki me ima rad (a
se, žal, tega ne zaveda), beži od mene!
Ni komentarjev:
Objavite komentar