V pravljični deželi so živeli palčki in eden vidnejših med
njimi je bil Lepi...
Dežela je bila s soncem obsijana. Sredi glavnega trga je namreč stala visoka
lestev in na njej, navadno, čarovnik, ki se je trudil, vse dneve in dan za
dnem, da bi nebo obarval v sonce. Dokler nekega dne čarovnik, ki je že pozna
leta dosegel, ni omagal, pa ga je zamenjal novi, Temni, ki je črno barvo
ljubil. In je, takoj za tem, ko se je na lestev povzpel, pričel prek modrine
neba s črnimi zamahi barvati...
Bilo jih je nekaj, med palčki, ki so takoj opazili spremembo, in so skušali
nanjo opozoriti sopalčke, vendar le-ti, majhni kot so, še do vrha lestve niso
zrli, kaj šele, da bi jim pogled v nebo segel. Še vedno ga je bilo dovolj, da
je sonce z njega svoje žarke nad pravljično deželo razprostiralo...
Temni pa je bil sila prizadeven. Delal je od jutra do noči, in še čez noč,
takrat še najraje, kajti na temni podlagi se črna še manj vidi. In je delal,
delal, dokler že dobršen del neba ni bil v črno ovit. In se je celo vse več palčkov
pričelo oglašati, da je nekaj narobe, da je svetlobe iz dneva v dan manj, kajti
prek neba da se črna razliva! A Lepi, ki je med vidnejšimi bil, in so ga zlasti
palčice imele zelo rade, saj se je tako prikupno smejal, se ni dal. Od nekdaj
je bil namreč prepričan, da lestev sredi trga ne sme biti prazna. In je
tolažil, vse po vrsti, da ničesar hudega ne bo, da je potrebno le lepo
sodelovati, in lestev čvrsto držati, da se ne bi prekucnila, pa bi Temni
utegnil z nje pasti. Kajti - kakšna groza bi bila, ko bi pravljična dežela,
čeprav samo za kratek čas, ostala brez čarovnika, ki z lestve nebo barva...
In tako je Lepi tolažil palčke, Temni prizadevno barval nebo, dokler se nekega
dne pravljična dežela ni prebudila v neko novo, njim neznano, črno jutro. In je
celo Lepi ugotovil, da (njegov) videz ni premo sorazmeren z (njegovo)
razsodnostjo...
