Da, potrebujemo gospodarstvo, čvrsto, ki bo ohranjalo
obstoječa, in zagotavljalo nova delovna mesta. Kruh "ne pada z
neba"...
Da, potrebujemo delavstvo, ki bo zamisli pretvarjalo v proizvode. Same se ne znajo, ne zmorejo...
Da, potrebujemo znanje, ki bo ugotavljalo potrebe in iskalo možnosti za njihovo zadovoljevanje. Ker želimo "boljše"...
Da, potrebujemo razum, celo ta vražji razum potrebujemo, ki bo varovalo, in bo ploskal sprejemljivemu, etičnemu, ter nastopal zoper neetično. Kajti neetičnost vodi v nezadovoljstvo, le-to pa v konflikte, tudi vojne...
Da, potrebujemo politike, javno upravo. Nekdo mora nad skupnim bedeti in zagotavljati njegovo delovanje. A ne potrebujemo takšnih politikov, ki bodo ustvarjali probleme zato, da bodo lažje (ob)vladali, pač pa takšne, ki bodo vladali zato, da probleme rešujejo!
Skratka, da, potrebujemo celotno ljudstvo, in sleherni njegov sestavni del, brez katerega celota ne bi bila to, kar je, je pravzaprav sploh bilo ne bi, vsaj na zavidanja vredni ravni ne. Vendar...
Kaj pa zares imamo? Imamo vsestransko razslojenost, razdeljenost. Vladajo nam tisti, ki kažejo na "nenaše", na neke domnevne sovražnike, in s tem mečejo kosti zaradi splošnega nezadovoljstva pregretemu ljudstvu, ki potem, v sejanju nestrpnosti, niti časa nima, da bi zmoglo spregledati (kolikor mu je razumskost sploh dana, kakopak) od kod (tudi njegove) težave prihajajo.
Vladajo nam tisti, ki brezsramno diskreditirajo ljudi, denimo "sindikalnega kolovodjo", češ da bajno služi, obenem pa se "poteguje za pravičnost". Ne vem koliko zasluži Štrukelj, a če res toliko, potem se lahko zamisli nad etičnostjo lastnih zahtev, ravnanj in vloge, v kateri nastopa. Vem pa, da taisti diskreditator zasluži desetkratnik minimalne plače, najmanj, če vseh ostalih ugodnosti ne upoštevam, in da se je njegov standard, v zadnjih dvajsetih, kar se z mešanjem megle ukvarja, krepko opomogel. Čeprav ni, po merilih preproste ljudske logike, produktiven, saj izpod njegovih rok ne prihajajo konkretni, otipljivi izdelki, v podobi potrošne robe, stvari. Le drek, bolj ali manj...
In taistemu diskreditatorju ni ob tem niti malo nerodno, ko kaže na druge, spregleda pa sebe. Borca za pravice delavstva, ljudstva, za socialno in pravno državo. Slednje, pravno, tokrat izpustim. Bi se o tem dalo marsikaj poreči...
Vendar, zanimivo, tudi delavec, ki ob celomesečnem delu miloščino prejema, ima prav tako želodec, kot ga ima obravnavani (od)rešitelj! In otroke, ki jih mora (na)hraniti. Pa cel kup skrbi, ki so politikom prihranjene. So znali zase poskrbeti. Vsi, po vrsti, tisti, ki nas že dvajset let za jajca vlečejo!
Dostojnost življenja? V tej državi, ob takšnih vodečih?! Odpade! Ni dostojno preživotariti, v skrajnem primeru, zahvaljujoč miloščini, ki ti jo, odvisno od njene volje, blagohotno izkaže aktualna oblast. Dostojno življenje je imeti možnost skrbeti za lastne potrebe, na osnovi lastnega, korektnega dela. Za katerega pogoje pa je dolžna poskrbeti, po Ustavi, država! In politiki, ki si to državo lastijo.
Ne, nisem za uravnilovko! S strani želodca bi se še utegnila za pravično izkazati, vendar bi bila krivična, upoštevaje posameznikove zmožnosti, znanje, prizadevnost, uspešnost...a, kljub temu: država, in njeno vodstvo, bi smelo o ponosu govoriti šele tedaj, ko bi najšibkejši posameznik v njej zmogel dostojno preživeti! Nič prej, ker je vse prej navadna laž, pokvarjena do obisti!
Govorim o tem, da denar v Sloveniji je (in drugod po svetu). No, za konkretne razmere ne vem, koliko ga je (še) na domačih tleh, koliko pa se je preselil na varne zasebne račune v tujini, na račune "poštenih prizadevnežev", ki so pokradli, kar niso uničili, da bi pokradli. Bogastvo se ustvarja tekom generacij, ne v nekaj letih, kot se je pri nas. In taisti "pošteni prizadevneži" so nenasitni. Še predobro pomnijo čase, ko so bili sestradani ničeti, lačni in željni vsega, sedaj so pa do korit prišli, pa se nasititi ne znajo. Bolniki, dobesedno, ne le nemoralneži. In taisti bodo ščipali, malo po malo, še naprej, in odščipnili nadomestilo za prehrano med delom, in čas, njej namenjen, pa nadomestilo za prevoz, pa, da plač ne bodo manjšali, bodo delovni čas podaljševali...kajti zanje je delavec vedno predrag. Zaradi dragega delavca ne morejo še več zaslužiti, kot že zaslužijo. V sto tisočih.
In politika, kolikor sama ni del, skrivoma, kakopak, v podobi delnic, teh lastnikov, nikdar sitih, jim služi, tem pogoltnežem. Kajti oni jo podpirajo, finančno, oni ji smetano strežejo, na kavo, oni jih, politike torej, sploh omogočajo, so v bistvu lutke v njih rokah. V rokah slednjega interesa, ki se s pozicije (materialne) moči izkazuje, pa naj se še tako na "duhovnost" sklicuje, naj še tako, zgolj uradno, po službeni dolžnosti, k nekim moralnim vrednotam, celo božjim zapovedim poziva...
In imamo absurde. In imamo, hvala bogu, tudi dobesedno, dovolj tepcev, ki celo verjamejo.
Verjamejo, denimo, v to, da je treba dodano vrednost iskati, pri proizvodih, in obenem verjamejo, da je prav, da je treba šolstvu in znanosti peroti (še bolj) rezati. Da, moteča sta, šolstvo in znanost, "borita" se proti popolnim tepcem, vladajoči pa imajo radi prav njih, neuke, po možnosti zabite, fanatične privržence.
Verjamejo, taisti, da je treba, ob slavnostnih govorih, knjigo častiti, ker brez nje niti naroda ne bi bilo. In verjamejo, obenem, da je treba kulturi in kulturnikom še odščipniti, jo in jih spraviti na raven tržne robe, ki bo svojo ekonomsko utemeljenost iskala, kajti - kulturniki so družbeni paraziti, ne ustvarjajo materialnih vrednot (za razliko od politikov, kakopak), samo denar terjajo...čeprav - dokler bosta vsaj mrtva Prešeren in Cankar pri roki, kadar bomo slavili, se za kulturnost našega naroda ni bati...
Verjamejo jim, da se za socialo borijo, in verjamejo, obenem, ti ubožci, da je potrebno rajo dodatno obdavčevati, obenem pa kapitalu ugodnosti iskati, da bo imel še več. Kajti - če bo kapital imel še več, potem bo drobtinica tudi z mize padla...
Ne, ni težava Slovenije in sveta v neimetju materialnem, težava je v - neimetju morale! V vzorcu, ki ga uspešno širijo pogoltni pridaniči, sestradani do obisti, ki nas bodo tudi klali med seboj, če bodo samo tako zmogli (ob)vladati (nas) nam, in ki jih le odločnost zmore zaustaviti v njihovi pokvarjenosti, tako, da jim na pot stopi in jim poreče: marš, barabe! Kajti...
Bolj ko bo odločnost odlašala, bolj bo ljudstvo (tudi tisti njegov del, ki mu zaenkrat še ni ogroženo "normalno" življenje) postajalo zgolj neko sredstvo, sužnjem, celo delovni živini podobno.
In, da ne bo nesporazuma, pa da zapis ne bo razumljen kot nasprotovanje zgolj in izključno samo tej, trenutni vladi: vse vlade dosedanje, vsi, ki so v njih, in skozi parlament, hote ali nehote, ne zavedajoč se lastnega početja (ja, med tistimi, ki tam sedijo, ali so sedeli, je veliko "avtomatov za dviganje rok", nezmožnežev, tudi raz/umskih) po svojih "najboljših močeh" prispevali, so odgovorni za to, kar imamo! Vključno z nami, ljudstvom, in zlasti s tistim njegovim delom, pretežnim, ki se v molk ovija, braneč svoje (domnevno zagotovljeno) ugodje.
In, v izogib dodatnega nesporazuma: vsem, ki trdijo, da je prejšnji sistem "ljudi pokvaril" - dajte, preberite si kakšno knjigo o vzgoji otroka-človeka. Morda, čez čas, dojamete, da je sleherni sistem le skup ljudi, ki ga sestavljajo. In če ljudje radi kradejo, bo kradljiv tudi "sistem". Pa...
Za zaključek še vprašanje: je bila pravičnost zagotovljena, pred drugo svetovno vojno? S tem, ko se je večina prebijala skozi vsakdan, da je peščica vse vzvode in moč in dobrine... držala v svojih rokah?!
Da, potrebujemo delavstvo, ki bo zamisli pretvarjalo v proizvode. Same se ne znajo, ne zmorejo...
Da, potrebujemo znanje, ki bo ugotavljalo potrebe in iskalo možnosti za njihovo zadovoljevanje. Ker želimo "boljše"...
Da, potrebujemo razum, celo ta vražji razum potrebujemo, ki bo varovalo, in bo ploskal sprejemljivemu, etičnemu, ter nastopal zoper neetično. Kajti neetičnost vodi v nezadovoljstvo, le-to pa v konflikte, tudi vojne...
Da, potrebujemo politike, javno upravo. Nekdo mora nad skupnim bedeti in zagotavljati njegovo delovanje. A ne potrebujemo takšnih politikov, ki bodo ustvarjali probleme zato, da bodo lažje (ob)vladali, pač pa takšne, ki bodo vladali zato, da probleme rešujejo!
Skratka, da, potrebujemo celotno ljudstvo, in sleherni njegov sestavni del, brez katerega celota ne bi bila to, kar je, je pravzaprav sploh bilo ne bi, vsaj na zavidanja vredni ravni ne. Vendar...
Kaj pa zares imamo? Imamo vsestransko razslojenost, razdeljenost. Vladajo nam tisti, ki kažejo na "nenaše", na neke domnevne sovražnike, in s tem mečejo kosti zaradi splošnega nezadovoljstva pregretemu ljudstvu, ki potem, v sejanju nestrpnosti, niti časa nima, da bi zmoglo spregledati (kolikor mu je razumskost sploh dana, kakopak) od kod (tudi njegove) težave prihajajo.
Vladajo nam tisti, ki brezsramno diskreditirajo ljudi, denimo "sindikalnega kolovodjo", češ da bajno služi, obenem pa se "poteguje za pravičnost". Ne vem koliko zasluži Štrukelj, a če res toliko, potem se lahko zamisli nad etičnostjo lastnih zahtev, ravnanj in vloge, v kateri nastopa. Vem pa, da taisti diskreditator zasluži desetkratnik minimalne plače, najmanj, če vseh ostalih ugodnosti ne upoštevam, in da se je njegov standard, v zadnjih dvajsetih, kar se z mešanjem megle ukvarja, krepko opomogel. Čeprav ni, po merilih preproste ljudske logike, produktiven, saj izpod njegovih rok ne prihajajo konkretni, otipljivi izdelki, v podobi potrošne robe, stvari. Le drek, bolj ali manj...
In taistemu diskreditatorju ni ob tem niti malo nerodno, ko kaže na druge, spregleda pa sebe. Borca za pravice delavstva, ljudstva, za socialno in pravno državo. Slednje, pravno, tokrat izpustim. Bi se o tem dalo marsikaj poreči...
Vendar, zanimivo, tudi delavec, ki ob celomesečnem delu miloščino prejema, ima prav tako želodec, kot ga ima obravnavani (od)rešitelj! In otroke, ki jih mora (na)hraniti. Pa cel kup skrbi, ki so politikom prihranjene. So znali zase poskrbeti. Vsi, po vrsti, tisti, ki nas že dvajset let za jajca vlečejo!
Dostojnost življenja? V tej državi, ob takšnih vodečih?! Odpade! Ni dostojno preživotariti, v skrajnem primeru, zahvaljujoč miloščini, ki ti jo, odvisno od njene volje, blagohotno izkaže aktualna oblast. Dostojno življenje je imeti možnost skrbeti za lastne potrebe, na osnovi lastnega, korektnega dela. Za katerega pogoje pa je dolžna poskrbeti, po Ustavi, država! In politiki, ki si to državo lastijo.
Ne, nisem za uravnilovko! S strani želodca bi se še utegnila za pravično izkazati, vendar bi bila krivična, upoštevaje posameznikove zmožnosti, znanje, prizadevnost, uspešnost...a, kljub temu: država, in njeno vodstvo, bi smelo o ponosu govoriti šele tedaj, ko bi najšibkejši posameznik v njej zmogel dostojno preživeti! Nič prej, ker je vse prej navadna laž, pokvarjena do obisti!
Govorim o tem, da denar v Sloveniji je (in drugod po svetu). No, za konkretne razmere ne vem, koliko ga je (še) na domačih tleh, koliko pa se je preselil na varne zasebne račune v tujini, na račune "poštenih prizadevnežev", ki so pokradli, kar niso uničili, da bi pokradli. Bogastvo se ustvarja tekom generacij, ne v nekaj letih, kot se je pri nas. In taisti "pošteni prizadevneži" so nenasitni. Še predobro pomnijo čase, ko so bili sestradani ničeti, lačni in željni vsega, sedaj so pa do korit prišli, pa se nasititi ne znajo. Bolniki, dobesedno, ne le nemoralneži. In taisti bodo ščipali, malo po malo, še naprej, in odščipnili nadomestilo za prehrano med delom, in čas, njej namenjen, pa nadomestilo za prevoz, pa, da plač ne bodo manjšali, bodo delovni čas podaljševali...kajti zanje je delavec vedno predrag. Zaradi dragega delavca ne morejo še več zaslužiti, kot že zaslužijo. V sto tisočih.
In politika, kolikor sama ni del, skrivoma, kakopak, v podobi delnic, teh lastnikov, nikdar sitih, jim služi, tem pogoltnežem. Kajti oni jo podpirajo, finančno, oni ji smetano strežejo, na kavo, oni jih, politike torej, sploh omogočajo, so v bistvu lutke v njih rokah. V rokah slednjega interesa, ki se s pozicije (materialne) moči izkazuje, pa naj se še tako na "duhovnost" sklicuje, naj še tako, zgolj uradno, po službeni dolžnosti, k nekim moralnim vrednotam, celo božjim zapovedim poziva...
In imamo absurde. In imamo, hvala bogu, tudi dobesedno, dovolj tepcev, ki celo verjamejo.
Verjamejo, denimo, v to, da je treba dodano vrednost iskati, pri proizvodih, in obenem verjamejo, da je prav, da je treba šolstvu in znanosti peroti (še bolj) rezati. Da, moteča sta, šolstvo in znanost, "borita" se proti popolnim tepcem, vladajoči pa imajo radi prav njih, neuke, po možnosti zabite, fanatične privržence.
Verjamejo, taisti, da je treba, ob slavnostnih govorih, knjigo častiti, ker brez nje niti naroda ne bi bilo. In verjamejo, obenem, da je treba kulturi in kulturnikom še odščipniti, jo in jih spraviti na raven tržne robe, ki bo svojo ekonomsko utemeljenost iskala, kajti - kulturniki so družbeni paraziti, ne ustvarjajo materialnih vrednot (za razliko od politikov, kakopak), samo denar terjajo...čeprav - dokler bosta vsaj mrtva Prešeren in Cankar pri roki, kadar bomo slavili, se za kulturnost našega naroda ni bati...
Verjamejo jim, da se za socialo borijo, in verjamejo, obenem, ti ubožci, da je potrebno rajo dodatno obdavčevati, obenem pa kapitalu ugodnosti iskati, da bo imel še več. Kajti - če bo kapital imel še več, potem bo drobtinica tudi z mize padla...
Ne, ni težava Slovenije in sveta v neimetju materialnem, težava je v - neimetju morale! V vzorcu, ki ga uspešno širijo pogoltni pridaniči, sestradani do obisti, ki nas bodo tudi klali med seboj, če bodo samo tako zmogli (ob)vladati (nas) nam, in ki jih le odločnost zmore zaustaviti v njihovi pokvarjenosti, tako, da jim na pot stopi in jim poreče: marš, barabe! Kajti...
Bolj ko bo odločnost odlašala, bolj bo ljudstvo (tudi tisti njegov del, ki mu zaenkrat še ni ogroženo "normalno" življenje) postajalo zgolj neko sredstvo, sužnjem, celo delovni živini podobno.
In, da ne bo nesporazuma, pa da zapis ne bo razumljen kot nasprotovanje zgolj in izključno samo tej, trenutni vladi: vse vlade dosedanje, vsi, ki so v njih, in skozi parlament, hote ali nehote, ne zavedajoč se lastnega početja (ja, med tistimi, ki tam sedijo, ali so sedeli, je veliko "avtomatov za dviganje rok", nezmožnežev, tudi raz/umskih) po svojih "najboljših močeh" prispevali, so odgovorni za to, kar imamo! Vključno z nami, ljudstvom, in zlasti s tistim njegovim delom, pretežnim, ki se v molk ovija, braneč svoje (domnevno zagotovljeno) ugodje.
In, v izogib dodatnega nesporazuma: vsem, ki trdijo, da je prejšnji sistem "ljudi pokvaril" - dajte, preberite si kakšno knjigo o vzgoji otroka-človeka. Morda, čez čas, dojamete, da je sleherni sistem le skup ljudi, ki ga sestavljajo. In če ljudje radi kradejo, bo kradljiv tudi "sistem". Pa...
Za zaključek še vprašanje: je bila pravičnost zagotovljena, pred drugo svetovno vojno? S tem, ko se je večina prebijala skozi vsakdan, da je peščica vse vzvode in moč in dobrine... držala v svojih rokah?!
Sicer pa - imamo demokracijo! Vsake kvatre smemo voliti
razlike med enakimi, in vsake toliko nam tudi referendum dopustijo, če se
izkaže v podobi temeljnega dokaza naše demokratičnosti, in ni
kontraproduktiven...
Ni komentarjev:
Objavite komentar