Slovenija je katoliška država. Po popisih, vsaj, sodeč.
Štiri petine ljudstva se tako opredeljuje...
Vzoren krščan, to pa ste, itak, vsi, ki k maši hodite, je: dober po srcu, predvsem čist, v taistem srcu, s čutom do sočloveka, z nagnjenostjo do dobrodelnosti, predvsem pa je - pošten! In, ker je resnicoljuben, pa izjemno pokončen, nikakor ne stoji križem rok, kadar vidi, da se z njim ali pa krog njega nepoštenosti dogajajo...
Preostala petina je tudi nekaj posebnega. Kajti za Slovenca itak velja, da ni le prizadeven, podjeten, priden, pač pa je zlasti in predvsem - pošten! In tudi ta preostali nemudoma odreagira, kadar na krivico naleti, tako kot njegov verujoči sonarodnjak, kakopak, pod pogojem, kakopak, da ta krivica - njemu na prste stopi, in ga ob zid potisne, da se ne more več v hinavščino in sprenevedanje prikrivati...
Da ne bo nesporazumov - slišal sem za ljudi, ki so bili, tako verni, kot tudi neverni, onemogočani in onemogočeni, preganjani, zapirani, celo fizično odstranjeni. Tudi osebno jih nekaj poznam, z obeh strani, ki so bili dobesedno onemogočeni. Pa čeprav "samo" prehitro upokojeni, in celo "samo" v neke vrste "hišnem priporu", nadzorovani skorajda, ali pa kar, na slednjem koraku...
Kaj ločuje te ljudi, onemogočane in onemogočene? Zgolj malenkost, ne/vera v boga. Da, dobro se sliši, le malenkost jih ločuje, kajti združuje jih nekaj, kar je bistveno več od omenjene razlike, združuje jih čut za poštenost, pravičnost, sočloveka, združuje jih nek drug(ačen) bog, lahko se mu različna imena nadeva, bog, ki se mu reče - etičnost!
Zdaj pa tisti malo bolj boleč del, za vse "poštenjakarje", z ene in z druge strani!
Bojda želite vsi spati mirne vesti. In med seboj kar tekmujete, kdo bo bolj v dobro, v pošteno naravnan. Eni zgolj zaradi tega, ker naj bi bilo tako pričakovano, drugi še z dodatnim razlogom, po božji zadolžitvi. Eni in drugi, menda, bistvo in odkritosrčnost svojo v srcih nosite, pa niti pod razno ne bi pristali na to, da bi na svetu krivica vsaj poskusila tron zasesti, kaj šele na to, da bi ga dejansko tudi zasedla. Čeprav...
Kje ste bili, vi, ki ste sedaj tako glasni, ko ste domnevno svojo moč zavohali, še pred dvema, tremi leti, ko je Pahor vladal? Kje ste stiskali svoje posrane repe, zavezani resnici in pravici, boječ se tega, kaj bi vam kdo utegnil, v povračilo, storiti?! Kje, pezdeti hinavski, ničevi, za moje pojme! Zdaj pa, ko menite, da je tok neizogibno po vaše stekel, zdaj pa ste se krdelno pojavili, lajajoč naokoli, medtem ko vam sline, steklega sovraštva, med čekani tečejo na tla...
Mar pred dvema letoma, tremi, desetimi, petnajstimi...ni bilo krivic, ni bilo ničesar, zoper čemur bi se morali, ne le smeli, oglašati?! Je bil svet nenehno v duhu vaše (ne)krščanske miselnosti, vsekakor pa v človečnost naravnane, bla-bla-bla, da ni bilo potrebe po tem, da bi se, sedaj tudi krepko prek petdesetih razrasli dedci, in babnice, oglasili?! Ali je varneje počakati na domnevno zrel trenutek, pa s krdelom, budečim se, steklino neumnosti lastne, predvsem pa ozkosti, hinavščine, neiskrenosti, lažnivosti, pritlehnosti...širiti naokoli, s sovraštvom in v sovraštvo?! Ali pa ste tako ozki, v umu svojem in vedenju, da niti prepoznati ne zmorete slabega, dokler ne menite, da je vas doletelo?!
Spoštujem posameznika, vernega ali ne, če skuša, vsaj skuša biti Človeku podoben, če pove, kar ima za povedati, takrat in tam, kadar in kjer je to potrebno. A je takih, kaže tudi naš čas, krepko premalo na teh, pa tudi siceršnjih, zemeljskih tleh, kar tudi stanje, v katerem smo trenutno, dokazuje. Ne spoštujem pa bede, dvonoge, in, žal, večinske, ki dobroto in vse čednosti na jeziku naokoli prenaša, namesto da bi jih iz srca izkazovala!
Vem, jaz, po vaše, ne razumem, pa sem, kdo bi ga vedel, celo zaletav, naiven, nepremišljen, vendar...sori, kdor krade, pa čeprav malo, je tat, kdor hinavi, pa čeprav neboleče, je pa hinavec. In te stvari ne poznajo nepremočrtnosti, je meja med njimi kar ostro potegnjena!
Vzoren krščan, to pa ste, itak, vsi, ki k maši hodite, je: dober po srcu, predvsem čist, v taistem srcu, s čutom do sočloveka, z nagnjenostjo do dobrodelnosti, predvsem pa je - pošten! In, ker je resnicoljuben, pa izjemno pokončen, nikakor ne stoji križem rok, kadar vidi, da se z njim ali pa krog njega nepoštenosti dogajajo...
Preostala petina je tudi nekaj posebnega. Kajti za Slovenca itak velja, da ni le prizadeven, podjeten, priden, pač pa je zlasti in predvsem - pošten! In tudi ta preostali nemudoma odreagira, kadar na krivico naleti, tako kot njegov verujoči sonarodnjak, kakopak, pod pogojem, kakopak, da ta krivica - njemu na prste stopi, in ga ob zid potisne, da se ne more več v hinavščino in sprenevedanje prikrivati...
Da ne bo nesporazumov - slišal sem za ljudi, ki so bili, tako verni, kot tudi neverni, onemogočani in onemogočeni, preganjani, zapirani, celo fizično odstranjeni. Tudi osebno jih nekaj poznam, z obeh strani, ki so bili dobesedno onemogočeni. Pa čeprav "samo" prehitro upokojeni, in celo "samo" v neke vrste "hišnem priporu", nadzorovani skorajda, ali pa kar, na slednjem koraku...
Kaj ločuje te ljudi, onemogočane in onemogočene? Zgolj malenkost, ne/vera v boga. Da, dobro se sliši, le malenkost jih ločuje, kajti združuje jih nekaj, kar je bistveno več od omenjene razlike, združuje jih čut za poštenost, pravičnost, sočloveka, združuje jih nek drug(ačen) bog, lahko se mu različna imena nadeva, bog, ki se mu reče - etičnost!
Zdaj pa tisti malo bolj boleč del, za vse "poštenjakarje", z ene in z druge strani!
Bojda želite vsi spati mirne vesti. In med seboj kar tekmujete, kdo bo bolj v dobro, v pošteno naravnan. Eni zgolj zaradi tega, ker naj bi bilo tako pričakovano, drugi še z dodatnim razlogom, po božji zadolžitvi. Eni in drugi, menda, bistvo in odkritosrčnost svojo v srcih nosite, pa niti pod razno ne bi pristali na to, da bi na svetu krivica vsaj poskusila tron zasesti, kaj šele na to, da bi ga dejansko tudi zasedla. Čeprav...
Kje ste bili, vi, ki ste sedaj tako glasni, ko ste domnevno svojo moč zavohali, še pred dvema, tremi leti, ko je Pahor vladal? Kje ste stiskali svoje posrane repe, zavezani resnici in pravici, boječ se tega, kaj bi vam kdo utegnil, v povračilo, storiti?! Kje, pezdeti hinavski, ničevi, za moje pojme! Zdaj pa, ko menite, da je tok neizogibno po vaše stekel, zdaj pa ste se krdelno pojavili, lajajoč naokoli, medtem ko vam sline, steklega sovraštva, med čekani tečejo na tla...
Mar pred dvema letoma, tremi, desetimi, petnajstimi...ni bilo krivic, ni bilo ničesar, zoper čemur bi se morali, ne le smeli, oglašati?! Je bil svet nenehno v duhu vaše (ne)krščanske miselnosti, vsekakor pa v človečnost naravnane, bla-bla-bla, da ni bilo potrebe po tem, da bi se, sedaj tudi krepko prek petdesetih razrasli dedci, in babnice, oglasili?! Ali je varneje počakati na domnevno zrel trenutek, pa s krdelom, budečim se, steklino neumnosti lastne, predvsem pa ozkosti, hinavščine, neiskrenosti, lažnivosti, pritlehnosti...širiti naokoli, s sovraštvom in v sovraštvo?! Ali pa ste tako ozki, v umu svojem in vedenju, da niti prepoznati ne zmorete slabega, dokler ne menite, da je vas doletelo?!
Spoštujem posameznika, vernega ali ne, če skuša, vsaj skuša biti Človeku podoben, če pove, kar ima za povedati, takrat in tam, kadar in kjer je to potrebno. A je takih, kaže tudi naš čas, krepko premalo na teh, pa tudi siceršnjih, zemeljskih tleh, kar tudi stanje, v katerem smo trenutno, dokazuje. Ne spoštujem pa bede, dvonoge, in, žal, večinske, ki dobroto in vse čednosti na jeziku naokoli prenaša, namesto da bi jih iz srca izkazovala!
Vem, jaz, po vaše, ne razumem, pa sem, kdo bi ga vedel, celo zaletav, naiven, nepremišljen, vendar...sori, kdor krade, pa čeprav malo, je tat, kdor hinavi, pa čeprav neboleče, je pa hinavec. In te stvari ne poznajo nepremočrtnosti, je meja med njimi kar ostro potegnjena!
Ni komentarjev:
Objavite komentar