Med sencami

Poljana, v vetrce razlita,

dlanijo svoj mehkobni glas,

drsi drhtečnost nenapita,

v mamljiv opoj ovit obraz…

V sladkost stezice noči dane,

teko vse bližje, vsepovprek,

vrelina diha kdaj zastane,

na kratko, za čaroben vek…

V prepletu divje melodije,

nebo vrti se, zagori,

in strela svoj urok razlije,

in svet na kratko izpuhti…

Med sencami, po čarni poti,

na vratih up, prosim, ne moti!

V brezup...

Do poldneva bude se želje,

od jutra ranega naprej,

v imetju up gradi veselje

in pleza do zelenih vej…

Opoldne sonce dan razgali,

popraži upe in željé,

vrhovi sence so pognali,

v njih pa sanje se topé…

Popoldne čas je za spoznanja,

za nov začetek in izkaz,

vse do večera spev odzvanja,

ki nov je, kot je nov obraz…

Počasi tema se privlači,

ko v noč spreminja se večer,

v nespameti vse bolj junači

se nova pot, in ista zver…

Tisti tip v zrcalu...

Ne boste verjeli, kaj se mi je pripetilo! Čudež, pravi čudež, dejansko! Doživel sem razsvetlitev, in to ne kar tako, neko, kakršnokoli razsvetlitev, pač pa tisto ta glavno, ljudsko, človeško, znotraj katere mi je, hipoma, postalo vse jasno! In zdaj vem, zagotovo in dokončno vem, kdo je kriv!

Pa pojasnim. Vstal sem, kakor običajno, domnevam, da na levo nogo, ker na nasprotni strani sploh s postelje ne morem, se zida tišči, in se, spet povsem običajno, podal v kopalnico, saj veste, da odtočim, kar se je od zadnjega odtakanja nabralo. In sem, posvetil sem se opravilu, dodobra odtočil, še otresel svoje osnovno sredstvo, pogledal, če so značajske vrline še vedno na pravem mestu, in se… Groza, znašel sem se pred zrcalom ter se zazrl vanj! In kaj sem videl?! Neko podobo, bojda svojo, lastno! Kar niti ne bi bilo tako hudo, od nekdaj sem si, povsem po človeško, všeč, pravzaprav sem kar zaljubljen vase, tako sem brez napak, ampak tista podoba, v zrcalu, me je pa vrgla s tira! Si morete misliti, povsem neobrita je stala tam, nasproti mene, in buljila vame, ležerno, ne da bi se menila za mojo zgroženost, porojeno na temelju ugotovitve, da kocine preveč neugledno v prostor štrlijo, in kvarijo učinek vseh preparatov, ki jih, v duhu sodobnega človeka, uporabljam, da zagotavljam izpopolnitev življenjskega smisla in v najboljši možni meri poskrbim za napeto, čvrsto kožo, in smehljaj, ki se bo brez gubic podajal naokoli. Neobrit, in to že navsezgodaj!

Res, kdo bi jo razumel, to, mojo podobo, zrcalno, da se tako obnaša, povsem neodgovorno?! Mislim, saj ji nisem takoj zameril, najprej sem zrcalo krivil, vrag ga vedi, kako so ga naredili, pa bi lahko tudi potvarjalo dejstva, o meni, vendar sem po nekaj preverkah ugotovil, da se vselej enaka pokaže, ta podoba, moja, kadar se v steklo zazrem, in potemtakem, po neki logiki, ne more biti krivda na strani pripomočka, v katerem, običajno, svojega največjega oboževalca najdem! Ne, podoba je bila dejansko neobrita, zrcalna podoba, in je ona kriva za to, da me je v slabo voljo spravila…

Tako nekako se zgodbice odvijajo v brezmejnem otroškem vrtcu, imenovanem – razumno človeštvo. Natanko tako, in to povsem v vseh primerih, kadar na slabo potegnejo, pa je, denimo, lastnik tovarne kriv, da zmore meni cenovno dosegljive proizvode proizvajati, in da to počne natanko zaradi tega, da jaz potem podležem svoji želji in te izdelke kupim! Jaz sem čist, in zrel, in pameten, pa zagotovo ne morem prevzeti odgovornosti za potrošništvo, še zlasti, ker nisem sam izbral tega, da živim brez sleherne – drže?! Da sem sluzast, prilagodljiv, dvoličen, neusposobljen, nedojemljiv, predvsem pa, da niti tega ne vem, da me utegne pretirana potrošnja večkrat negativno obremeniti, tako posredno, kakor neposredno, pri čemer je dejstvo, da postanem objekt v rokah predmetov še najmanj boleče, itak ne znam drugače, kot v tujih rokah, in po navodilih.

P.S.

Travnik ne pozna neumnosti, zlobe, sovraštva, maščevalnosti, vse dotlej, dokler nanj ne stopi človeška noga. In kakor je človek ta, ki bodisi cvetje na travniku zgolj opazuje, ali ga ubira, ali pokosi, morda celo preorje površino, da mu drugače koristi, ali pa jo uniči, kar tako, zgolj za zabavo, ker se je v hitrosti prek nje izživljal… tako je tudi svet, družba, država takšna, kakršno jo naredijo tisti, ki ga/jo sestavljajo. V okviru lastne razumskosti, in zmožnosti.

Korak naprej...

Ne, ne bo šlo več tako naprej, se je nekega jutra, ob na pol prežvečeni kavi, odločil Lojz. Motili so ga rani žarki, s katerimi ga je dnevna zvezda drezala v podčelje, da je komajda videl skozi bleščavo svetlobe. Preveč razsvetlitve je bilo, znenada in naenkrat, in dogajala se je malodane sleherni dan, zapovrstjo, da še na prejšnje ni uspel pozabiti, ko se je že nova priklatila…

Nekaj moram narediti, je razmišljal. Saj je češnja že dovolj velika, krošnjo ji je pomagal lepo razmestiti in lepa je bila tudi senca, ki jo je porajala skozi dobršen del dneva, a kaj, ko pa je bila malček preveč v desno pomaknjena, da bi že zarana hladila in mislim pustila običajno lenobnost, namesto da jih z razsvetlitvijo preganja! Dobro bi bilo, je razmišljal, ko bi bila malo bolj v levo, ta češnja, morda za dva, tri korake, potem bi zagotovo v času jutranje kave osenčevala tisti del terase, na katerem je Lojz stike s stvarnostjo vzpostavljal, slednji dan in takoj po tem, ko je za lastno očiščenje poskrbel, na straniščni školjki.

Ni bilo potrebnega preveč časa, da se je odločil. Lojz je umen človek, vse, kar počne, dela s premislekom. Tudi češnjo je namenoma malo bolj v desno posadil, vedel je, da bo vsaj do pete popoldne lajšala neznosne poletne vročine. A ni upošteval vseh okoliščin, takrat, po vsej verjetnosti zaradi pomanjkanja seznanitve z njimi. Kakorkoli že, razmislek je bil tehten in po treh minutah je že krenil proti garaži, po petih pa že sadil lopato v zemljo, krog in krog drevesa, medtem ko je kramp čakal v pripravljenosti, če bi se Lojzu, slučajno, znotraj navdiha pri potrebi znašel…

Ni potrebe, da bi na dolgo in široko, pomembno je, da se je Lojz odločil izpeljati zrelost svoje odločitve tudi v praksi, napel je vse svoje moči, angažiral vsa znanja in spoznanja, kolikor jih je premogel, in, za vsak primer, še nekaj dodatnih, iz tiste vrste, ki se utegnejo (človek nikoli ne ve) prikazati, nekoč, v bodočnosti, pa se je po dobri uri in pol zaslišal nek čuden zvok, ki je najavil popustitev čvrste zasidranosti. In je drevo treščilo ob tla.

Zadovoljno si je mel roke. Ni kaj, dedec in pol, zna in zmore hkrati! Nekaj še ne dovolj zrelih češenj je ležalo na tleh, v bližnji okolici krošnje, a je možakar izgubo razumsko sprejel. Kolateralna škoda, za višje cilje je potrebno znati tudi žrtve prenesti, se je zadovoljil z lastno pametjo. In zasadil lopato za dobre tri korake bolj v levo…

Vreme je bilo ugodno, zgodnje poletno, morda celo nekolikanj topleje, za srednjo pomlad, in čez štiri dneve je bilo listje kot poparjeno, medtem ko se je Lojzeva znanstvena radovednost vse pogosteje spraševala, če bodo tudi tiste zelene češnje uspele dozoreti. Pač, se zgodi, človek ne more imeti vsega, še zlasti ne takrat, kadar se odloči odraslo drevo presajati, in zlasti v času rodne krošnje. A kava, tista jutranja, je prijala, kljub vsemu, pa še kako! Senčilo je, ubogo drevo, natanko tja, kamor naj bi, da bi Lojzovi genialnosti ustrezalo. Samo…

Težave so se začele porajati popoldne. Ko je Lojz tudi imel navado sedeti na svojem priljubljenem mestu in je začel z drugega zornega kota spoznavati ustreznost lastnih odločitev, tistih že minulih in v stvarnost udejanjenih. Sončilo ga je, znova, naravnost v oči! Je bila češnja malček preveč v levo, morda za dva, tri korake preveč…

Predal se je razmišljanju. Če kaj, potem je razmišljanje obvladal, saj je umen, da strele pokajo, kadar misli kreše! Bo treba zavihat rokave, pa rešitev najti, je ugotovil, malodane takoj. Dobro bi bilo, ko bi bila češnja malo bolj v desno, kazalo bi jo prestaviti, a bo malo počakal, je sklenil, najprej mora videti, če bo prejšnji poseg preživela. Listje je že namreč vso odpadlo, in še nedozoreli sadeži so gnili na tleh, kjer so se znašli, ko je pecljem moč pošla, in so zapustili višave obetajoče se nebeške sreče. In bi bilo povsem nesmotrno, ko bi jo sedaj prestavljal, na pravo mesto, saj se utegne zgoditi, da bi se zaman trudil. Ne, bo najprej ugotovil, če bo znova pognala, na pomlad, in če bo, se bo lotil opravila, medtem pa…

Če je človek razumsko bitje, potem je praktično neomejen, znotraj nekih omejitev danosti, kakopak. In ni sile, za slednjo težavo ustrezen odgovor najde, pa bi bilo čudno, ko tudi Lojzu ne bi kapnila rešitev! Spomnil se je, kako je nekoč gledal nek film, o nekih nomadih, ki so, preprosto, popokali svoje bogastvo, predvsem premično, in ga, sledeč svojemu navdihu, prestavili v nek drug kraj. Da, to bo to, je sklenil, sonce je še vedno tu, pomeni, da sem rešil zgolj jutranje težave, sonce bo še nekaj časa na nebu, pomeni, da bodo tudi večerne težave v bodočnost pestile, in ni druge, kot da sledi pametni zamisli, lastni, kakopak, pa da, zgolj za vmesni čas, do pomladi, ko bo videl, če bo češnja preživela selitveni poseg, da bi jo malo bolj v desno, naknadno, presadil, hišo malček bolj v levo potisne! Tudi o tem je že gledal, na televiziji, in je bil zadostno kombiniran s pametjo, izobraženostjo in zagnanostjo, da je vedel, kako bo, poleg lopate in krampa, pa nekaj čvrstih traktorskih koles, le še nekaj pomoči potreboval, da bodo družno za štrike vlekli. S tem pa itak ne bo težav, če drugje ne, potem se v bifeju vedno najde dovolj takšnih, ki zmorejo težave razreševati…

Bitje

Čez belo platno tko se črne ptice

in sonce v solzah nebo topi,

na trati človek si zakriva lice,

za lepši svet prekrije še oči…

                                         

Zavije veter v poležanost klase,

bo seme, kaže, se izpelo v nič,

na koščku, ki ga našel je le zase,

v človeku krohota se sam hudič…

Živali so zastavile zabavo,

na tehtnici velja le sita rit,

iztrebkov sreča razcveti planjavo,

sestradanost pa v kri gredo gasit…

Čretica

Naša čretica je zbrana,

kolektiv hudo ubran,

vse do konca, od zarana,

vleče vsak na svojo stran…

Kjer je delo, tam je gneča,

odgovornost – drugi jaz,

hrepenenje tek nam veča,

je poštenje naš izkaz…

Se menjava tok, ki nese

našo držo in nravi,

radi smo, kjer bolje znese,

kjer za nas se več dobi…

Umni smo, odprte glave,

vsakdo vse rešitve zna,

le poganjamo neprave,

najprej gor, nato na tla…

Naša čretica obeta,

sto receptov, sto ljudi,

sla z verige davno sneta,

nas nesloga vkup drži…

Didl-dujček, didl-dajček,

hop za hopom in hop spet,

cik-cak preko trate zajček

si obeta širni svet…

Štorklje so krive, da mlaka vse manjša postaja, in so se paglavci v neskončnost pojavili!

Z lastno glavo...

(neobetavno evolucijska)

Na vratu lastna glava,

v njej pa glave tuje,

bolj skromna je svečava,

ki s temo se bojuje,

zapoved misli žene

na ustaljena pota,

širjave nebogljene,

izključno znotraj plota…

Nerodna je zadeva,

če begajo spoznanja,

zaplotnik ne okleva,

kar sproti jih odklanja,

kako bi sploh drugače

bilo mu preživeti,

kdor v tuje misli skače,

ne zmore lastnih žeti…

Resnice svete brajde,

v njih pamet pradavnine,

da božja roka najde

prav tisto, kar ne mine,

v praznem prazno biva,

in praznemu obeta,

neumnost trdoživa

uspešno niza leta…

Na vratu lastna glava,

v njej kalupi večni,

bog, cesar, očetnjava

in vzorci samovšečni,

plotovje ni v napoto,

pogled v šir ne seže,

da vrlo božjo zmoto

neumnosti odveže.

Različni so bogovi, različne svete resnice, le svečave enako razsvetljujejo, kljub različni obarvanosti.

P.S.

Zmožnost mišljenja se izkazuje v zmožnosti argumentacije.

Radovednost in jaz, o Einsteinu...

Jaz: Einstein je bil genij!

Radovednost: Res? Kako pa to veš?

Jaz: Kaj misliš, da sem butelj?! Vem!

Radovednost: Pa veš, o čem je govoril?

Jaz: Kaj ne bi vedel, to ja vsi vemo!

Radovednost: In se strinjaš s tistim, kar je povedal?

Jaz: Res misliš, da sem trapast?! Kaj se ne bi strinjal, saj nisem po vodi priplaval!

Radovednost: Pa veš za vse, kar je povedal?

Jaz: Kako naj vem, če vem, ko pa me zraven ni bilo, da bi vse slišal?!

Radovednost: Dobro, bom drugače – razumeš tisto, kar veš, da je povedal?

Jaz: Če sem povsem pošten, potem povem, da nekaj razumem, določenih stvari pa ne najbolje.

Radovednost: Če ne razumeš, vsega, kako potem veš, da je prav govoril, kako veš, da je bil genialen?!

Jaz: Se delaš neumno, ali si zares?!

Radovednost: Čemu to sprašuješ?

Jaz: Poglej, če bi vedel vse, pa še razumel, kar je on govoril, potem bi tudi jaz bil genij, se ti ne zdi? Ali pa bi bil Einstein zgolj pameten, tako, kot sem jaz, in genijev sploh bilo ne bi. Preprosto, mar ne?!

Radovednost: Nečesa ne razumem, namreč – kako lahko presojaš o nečem, česar ne poznaš, česar ne razumeš?!

Jaz: Res si neumna! Še nisi slišala za tisto, da vsi vse vemo?!

Radovednost: In?

Jaz: Kaj in?! Če vsi pravijo, da je bil genij, potem je bil, drugače biti ne more!

Radovednost: Kdo pa so to vsi?

Jaz: Ja, vsi, ne?! Tudi Lojz in Micka pravita, da je moral biti velik genij!

Radovednost: Torej sta tudi Lojz in Micka pametna?

Jaz: Seveda, da sta. Sicer ne tako, kot sem jaz, ampak sta.

Radovednost: Torej si ti pametnejši od njiju?

Jaz: Ko ne bi bil, me ne bi Lojz vselej spraševal o tem, do kdaj je naš bife odprt, bi si enkrat zapomnil! In Micka, verjameš, da ji Lojz nikakor ne more dopovedati, da se vozi iz Kopra vplačevati loto, v Ljubljano, zato, ker statistični podatki pravijo, da je največ zadetkov pri lističih, ki so tam vplačani?!

Radovednost: In tudi onadva vesta, da je bil Einstein genij.

Jaz: Poglej, daj si že enkrat dopovedati, če vsi tako pravijo…

Radovednost: Vsi, praviš. Torej je pomembno to, koliko jih pravi, in ne to, koliko vedo, o tistem, o čemer trdijo?

Jaz: Svet je takšen, kakršnega vidiš…

Radovednost: Pa poznaš Einsteinovo mnenje, o človeški razumskosti?

Jaz: Od kod si pa to potegnila, on se je s fiziko ukvarjal!

Radovednost: Tudi o razumu je spregovoril, tu in tam, kakšno.

Jaz: Nisem videl, nakladaš!

Radovednost: Pa si bral o njem?

Jaz: Kaj?

Radovednost: Karkoli.

Jaz: Za čisto vse stvari na tem svetu pa nimam časa! Ampak prepričan sem, da se ni ukvarjal s človeškim razumom.

Radovednost: Neposredno zagotovo ne, je pa marsikaj med vrsticami povedal. Je treba znati brati, med vrsticami.

Jaz: Bedarija! Med vrsticami berejo prav tisti, ki zares sploh brati ne znajo! Ljudje smo si izmislili besede, da se razumemo.

Radovednost: Ampak, vseeno, večinoma je moč razumeti šele takrat, kadar znaš preseči besede, in se podati v njihovo ozadje, med vrstice.

Jaz: Naj ti bo, pametnejši popušča, naj bo po tvojem. Samo – kaj praviš, je povedal o razumskosti človeka?!

Radovednost: To, da je precenjena, da nismo tako razumski, kot menimo, da smo.

Jaz: Bedarija! Ko bi kaj takega rekel, ga nihče ne bi maral, in ga še zdaleč ne bi razglasili za genija! Kot da smo navadni bedaki…

Radovednost: Kaj nisi slišal, še nikoli, da je rekel, kako bo tretja vojna jedrska, da pa za četrto domneva, da jo bodo spet s krepeli bili?!

Jaz: Bentiš, res si neumna! Seveda, da sem slišal, ampak to je samo o bombah in krepelih govoril, o človeški nerazsodnosti besedice ni črhnil…

In je Radovednost popustila, dvogovor pa se je izpel. Odšla sva, vsak na svojo stran. Jaz sem čez Radovednost momljal, kako je lahko tako neumna, ona pa je nekaj tvezila o tem, da lahko vsakdo sliši le toliko, kolikor mu je slišati dano, če mu je sploh dano, karkoli, ampak – kdo bi se z bedaki ukvarjal, celo s takšnimi, ki niti tega ne vedo, da je bil Einstein genij?!

Krog na krog

Narišeš krog. In v njem zgolj nič.

Nekakšno prazno stanje.

Balon, ki ga prav vsak vetrič

požene v valovanje.

Ni sidra, trdnih korenin,

ped toplega le zraka.

Nikdar ne tone do globin,

ko nek nov val svoj čaka.

Je goden za prav vse smeri,

jih prav lahkotno menja,

nalahno z vetrcem drsi

in se hudo napenja.

Zdaj sem, zdaj tja, kot čas veli,

na pravi poti vedno,

značajsko se ne spremeni,

je brez značaja redno.

Nikdar posamič, vselej vkup,

so šteti na množine,

jih čas je pridno dal v kalup,

da s časom sam ne mine.

S klopi...

Na klopi srce, že povsem zarjavelo,

postrani ga malček zanaša,

nekoč je do sonca žareti hitelo,

zdaj lepi nanj prašna se kaša.

Kdo ve, komu pot je vodila korake,

zaljubljene, bržčas sanjave,

kdo tkal je iz puhaste pene oblake,

s klopi, prek nebeške planjave.

Šepeče, letijo podobe nekdanje,

nasmeh, in v njem dva objeta…

morda pa so z njim le izpele se sanje,

v njih želja, nikdar doživeta?

Sameva. Le tu in tam tujec ga zmoti,

da v času si nov dan utrne.

Življenje je čudno, prav rado se loti

in sanje na glavo obrne…

Na klopi srce, že povsem zarjavelo,

prek njega minulost se vleče.

Se v cvetno poljano je jutro odelo,

dehteče, medeno dišeče.

Državni sovražniki...

Med vrhovi pno se v čase,

še v tiste starodavne,

slike neke višje rase,

od resničnosti bolj slavne…

Pno se, pno, bi še letele,

te podobe slikovite,

gnale, bile, trle, mlele,

krvoločne, nikdar site!

Nenačelnost je vrlina,

sluzavost brez meje,

lastna koža stvar edina,

ki zares kaj šteje.

Vselej drugi so nam krivi,

mi ne znamo biti,

kaj bili bi, smo zgolj živi,

in – navadne riti!

Pa častimo njih, če dajo,

dokler bodo dali,

ko ne dajo, zlahka krajo

bomo prepoznali.

Človek? Beda zgolj, dvonoga,

borna neka slika:

sebi samemu nadloga,

sebi samemu spotika.

Svet(l)ost teme...

Lahko častite svetih krajev griče,

a temni bodo vekomaj ostali,

in v smradu svojem se izkazovali,

klicoč nad podivjano zver biriče…

Na turnih bi nebesa se zjokala,

zvonijo z njih hinavščine zvonjave,

ki ne odrešijo se grde slave,

spočete v križu zubljev in bodala…

Pastirji vešči zlobo v zlo ravnajo,

so črni v duše, kot njih divje črede,

ki, v duhu bojda svete jim besede,

vse, kar ne prija, v hipu poteptajo!

Brrr...

Usoda neroda, prav smešna prigoda,

četudi do žalosti vleče svoj žar,

še bog šale stresa, obljublja nebesa,

dejansko pa mu za človeka ni mar.

Je pamet zdravilna, baje odrešilna,

a kaj, tisočletja se spravlja na pot,

jo kaj zadržuje, da ne odpotuje,

z obiskom osrečit dvonogega rod?!

Bolj klavrno stanje, občasno kesanje,

zgolj lažno, drenažno, nas ne spremeni,

v spovednicah greha se greh ne upeha,

olajša se, malo, da spet poleti…

Kako rad bi upal, se v upanju sukal,

a davno minil me slepote je čas,

naj tisti verjame, ki sploh ne dojame,

da – če je hudič, potlej biva v nas!

Naprodaj...

Se lomijo v kapljicah solze svetlobe,

že dolgo odlaga se prah skozi čas,

in prav sramežljivo v kot temne sobe

potuhnila peč je, razpoke, v okras…

Škripave so deske na tleh, in zidovi,

še vetrič obzirno prek strehe drsi,

premnogi spomini, v podobah, kot novi,

je klop v peč tiščala, že dolgo je ni…

Na mizi kozarec, izpito življenje,

ujet v pajčevino, ki več ne lovi,

ni sanj, izpuhtelo je slednje hotenje,

tišina v neskončnost po plesni diši…

In krog, vse zaraslo, z grmovjem zakrito,

stezico korak je kar sproti iskal,

nekoč valovilo je v ples zrelo žito,

zlat mesec pa pesmi je verze česal…

Zdaj le še številke, podobe izplena,

ne zmorem, predrago je zame, priznam,

za zgodbo, ki v znoju bila je pojena,

a zdaj je postala zgolj tisti prodam…

Blažen svet...

Od krivice do krivice,

se vseskozi svet ravna,

so različni vatli, žlice,

vsakdo svoj uvid ima…

Od krivice do krivice,

čuden pravde je obraz,

nalezljive so norice,

je merilo glavno – »jaz«!

Meni dobro, in še bolje,

zlahka s časom menjam lik,

z vetrom vselej čvrste volje,

vselej glavni razsodnik…

Najprej treba je obstati,

potlej pa še biti sit,

sploh ne šteje tisti »znati«,

kadar »prav« presoja rit…

Od krivice do krivice,

vmes, zvečine, hladen tuš,

lastna sreča – znak pravice,

v svetu praznih, majhnih duš.

Poštenost na pohodu...

Kost je v gobčku, slast dišeča,

prava pasja sreča,

v glodanju je čar sladkanja,

lajež ne odzvanja…

Ko pa kost v nič premine,

in teko le sline,

kuža plane v čuvaja,

z drugimi vred laja…

Ja, bilo je, polne riti,

vas pa v sreči speča,

zdaj se vsi hite glasiti,

se poštenost veča…

Sreč(n)a

So nožice potekle v stezice,

razigranost pognala je dan,

sonce se je razlilo čez lice,

vse skrbi pa sfrčale so stran…

Smeh se stresa, je volji do plesa,

otročad na vse kraje kipi,

legla babica v senco drevesa,

ded pa s klopce v nebo dim vali…

Cvet do cveta, čebelica leta,

potok v daljo odnaša vodo,

mlinček pa, kot da s krili opleta,

kamen zbuja, ko žene kolo…

Včasih sreča je zlahka doneča,

prav iz nič se najlažje rodi,

tam, kjer glad je nenehno hoteča,

prava sreča nikdar ne cveti!

Juhej!

Ko povprečnost svet krasi,

vzvratno ga obrača,

zlahka ruši, potemni,

čas v preteklost vrača…

Ko povprečnost šine v moč,

pamet se razlije,

dan brž spremeni v noč,

sonce hlad prekrije…

Se človeštvo v ples vrti,

in se v upih pase,

en naprej, nazaj pa tri,

skozi večne čase.

(s)Par(jena)

Vsak kos ima svoj nos,

in to celo v pozlati,

vsak čas ima svoj špas,

pa boža ali mlati…

Vsak par ima svoj mar,

ki v eno dva poveže,

rad poči svet utvar,

če kaj med njiju seže…

Vsak lik ima svoj mik,

ni vsem prav isto krasno,

še luč ima svoj fuč,

svetilka gre, občasno.

Vsak stas ima svoj glas,

če komu kdaj ne rine,

golob pa, zgolj v okras,

pisari čez spomine…

Brezmiselno je smiselno!

Kaj zdaj, pomislim, kam naprej,

na pamet, v prazno, brez idej?!

S tipkovnice črkovje zbuja,

navdih pa se, prav nalašč, kuja…

Za mislijo zamisel zmisli,

a kaj, ko pravijo ljudje,

da tisti, ki veliko misli,

ničesar prav zares ne ve?!

Z idejo misel se ubada,

pa marsikdaj gre v prazno dan,

kdor ve, ne misli, saj obvlada,

zato je svet tako krasan!

Priznam, sirota sem nesrečna,

od zibeli naprej v obup,

nobena mi resnica v(š)ečna

ob rojstvu dana ni v zakup!

Vem, moral se bom spremeniti,

v ponos sosedov, očetnjave,

se od vsevednih naučiti…

je lepše, bojda, vse, brez glave!

Gospodična

Kako ste lepi, gospodična,

ko pozibavate korak,

podoba cvetna, blazno mična,

v tem krilcu, ki je bolj kot trak…

Vaše nožice, dolgoslastne,

pogledov paša, vir želja,

v popolnost so ovite, krasne,

je srečen ta, ki jih ima?

Pa krpici, kot v obznanilo,

vaš dekolte tako bodri,

na vas je sladkega obilo,

in v sončen dan lepo kipi…

Verjetno nisem prav edini,

ki v mislih vas s seboj obda,

ko se prek vaših čarov slini…

je srečen ta, ki vas ima?

V tem mladec od nekod priteče,

ji nasmejan v objem hiti,

a preden vsaj pozdrav izreče,

iz gospodične že besni:

se spet oblekel ni pravilno,

povsem na sveže ni obrit,

pa mamo da ima debilno,

ga oče znal ni naredit…

ni v pravo smer glavnika vlekel,

in sploh je ves kot kakšen spak,

pa da je prepočasi tekel,

nesramnež pravi, in bedak!

Nasmeh mu je izginil z lica,

pod maskami zna svet bit pust…

Jaz sem pomislil: Lepotica,

ko ne bi vsaj odprla ust!

(ne)zdrava

Zdravo jesti, zdravo piti,

zdravo gibati se v dan,

zdrave misli zgolj častiti,

v zdravo voljo naravnan...

Zdravi čevlji, zdrave hlače,

zdrava družba in zdrav smeh,

kakor vsi, nikdar drugače,

je drugače velik greh...

Trak je krut, pa ne prebavi

izvenserijskih napak,

svet lahko se zaustavi,

če ne hodiš z njim v korak!

Zdravo ješči, zdravo siti...

naj me koklja brcne v rit:

oleandrov čaj popiti,

splakne naj nezdravo bit!

Po mušketirsko, skorajda...

Vsi za enega, in eden za vse!

Do polovice pricapljali,

smo našim enim vse razdali…

Po takšnem redu rado gre,

kjer uvidevnost nima mesta,

in še hudiču sem nevesta…

Omenjali so nam nek raj.

In neke boljše, lepše čase…

Kakopak, so, vendar le – zase.

Zdaj pa imamo kupleraj.

Ah, ne, že prej smo ga imeli,

vselej prodati se hiteli.

Kako zaprija pest soli!

Se za pastirjem žene čreda,

in vsakdo bi čim več, seveda.

Namesto sanj, le kup laži.

Bentimo jezni nad junake…

Ker so razkrili nas, bedake?

Od nekdaj...

Veš, dete, čuden je ta svet.

Ima, denimo, kup obrazov,

s predsodki do kosti prežet,

in nekaj temeljnih ukazov:

nažri se, da ne boš požrt;

drugačnost sila je preteča;

zatri, da sam bi ne bil strt;

znotraj obore božja sreča…

Vrti se, takšen, skozi čas.

Ne, prav nobene ni razlike,

zgolj zase, včasih še za nas,

različne klike, iste slike.

Poglej žival, ima svoj mir.

Ljudje pa večno smo goltavi,

nenehno zbujamo špetir,

ko strežemo lastni naravi…

Morala? Etika? Zavest?

Veš, divje je človeško pleme,

še najbolj ga prepriča pest,

našteto pa mu je zgolj v breme!

Tako da… raje se pripravi.

Spoznanja nizal boš v grenkobe,

dojel, da je že čudež pravi

vsak hipec brez zavistne zlobe!

Čas poštenih obrazov...

Nastopil je čas za poštene obraze,

je psica skočila preostro v rit,

nanizali upe smo v bridke poraze,

pa se nad junaki hitimo jezit…

Nekoč na rokah smo jih bučno nosili,

nadevali smo jim svetniški sijaj,

ne, oni se niso prav nič spremenili,

le mi smo zdaj pametni, vsaj za nazaj…

Po lastnih podobah smo jih prepoznali,

so takšni kot mi, le da gor so prišli,

od nekdaj so svoje značaje kazali,

fotelj zgolj izkaže, in ne spremeni…

Spoštujemo vse, ne da bi spoštovali,

nam sluzavost šteje v okrilje veščin,

v poštenost pa smo se tako naravnali,

da bi se prodali za kupček dobrin…

Nas moti, ko drug nek prek brata prileze,

nas moti, ko drug preko vrste hiti,

zato, ker imamo bolj jalove zveze,

pa v nas zgolj zavistnost poštenost budi…

Zdaj kličemo, ko smo povsem se zdivjali,

da pridejo neki, in rešijo nas,

ušesa zaprta, v jezike pognali,

stampeda topot preglasi uma glas…

Še dobro, da pridni smo, večno marljivi,

in z masko, primerno za vsak dan in noč,

mi čisti, za slabo so drugi nam krivi,

taisti, katerim smo – mi dali moč!

Čudni časi

So čudni časi nastopili…

Že res, da smo vse bolj brez gat,

a smo spoznanja osvojili,

pa kaže nova se pomlad

(kakopak, ne vremenska,

pač pa rešilna, in slovenska)!

Zdaj vemo, da smo ga posrali…

A, k sreči, narod smo voznikov,

pogumno bomo se podali

do nekih novih (spet) vidikov

(nastopil čas je za junake,

nared za sveže smo napake)!

Za vse težave – recepture…

Je ja preprosto, to življenje,

mi talentirane nature,

samo še združimo stremljenje…

(če pot zgrešimo, v sanjski svet,

poiščemo si krivce, spet)!

Senca

Če nisi v tuji, svojo vodiš,

in upaš, da ne ubeži,

prav nizko si, po njej če sodiš,

zvečine se pri tleh drži…

Zalepljena je na podplate,

da podeli s teboj korak,

ko ležeš, gre med nočne svate,

ji prija, kaže, bolj svež zrak…

Je neprijavljena nevesta,

za velom temnim skrit obraz,

od rojstva, pa do smrti, zvesta,

njena svoboda, tvoj poraz…

Ne jadikuje, ko jo tlačiš,

prek nje posedeš svojo rit,

napihne se, če se junačiš,

prestrašena pa zna se skrit…

Le glej, da si do nje prijazen,

da je preveč ne ujeziš,

brez nje ostal boš sam, in prazen,

pa te odnese prvi piš.

Utrinek

Ko večnost za večnostjo večnost utaplja,

škržati odlagajo v brajdah svoj spev,

v solinah potika za kljunom se čaplja,

kos čaka večer, da bo z vrha blestel…

Le puhaste sanje neba dlan gladijo,

potihnil je muren, žari sončen dan,

blag vetrc, ki bela ga jadra lovijo,

nalahno drseča čez modro ravan…

Pod borom, košata je senca, hladeča,

v daljave pogled mi raznaša oči,

in smola, da sreča  medi se, dišeča,

da duša, kot ptica, v višave leti…

Stegujejo roke prek polj artičoke,

se kmalu jim krone razprejo v okras,

na straži ciprese, visoke in sloke,

ki v nedra ujele premnog so že čas…

Bilo je, in bivalo zgolj da premine,

so leta razvila se v hrup, vsepovsod,

občasno se vračam, v nekoč, med spomine,

zastanem na poti, ki vodi od tod…

Prime v rime...

Črka se za črko prime,

spiše se beseda,

ta pa rada bi med rime

in tako razpreda:

Če zgolj sama bom ostala,

bom kot vse ostale,

vsaka zlahka je pognala,

redke pa obstale…

če pa pesem v ples me zvleče,

zmogla bi živeti

ter se, s kančkom dobre sreče,

med ljudi razpeti…

Črka s črko se oplaja,

da beseda zrase,

ko še z rimo vred zaraja,

s pesmijo razda se.

Kurbosvet

Svet vse bolj cirkuška arena,

nastopil, kaže, takšen red je,

da se domala vsaka bena

požene zlahka v ospredje…

Kaj vzgoja, kaj načela bridka,

zavrtost bi se odvrtela,

ne glava, je pomembna ritka,

pa funkcija bo zacvetela…

So populistične metode

edina prava bit tržišča,

rojevajo nove gospode,

in to naravnost iz – kurbišča!

Samo/kritična

Kako se zorenje razpleta,

se bik porodi iz teleta…

Še mlad sem hitel vražji svet spremeniti,

da zlo bi odmrlo, in vsem bi sijalo;

v sivini se kup je spoznanj zapisalo,

pa čakam zgolj dan, ko bom smel sestopiti…

…s te plehke vrtavke človeškega štetja,

ki v lastni se bedi oplaja,

ko rod za rodovi poraja,

za to zgolj, da žre radi žretja!