Jaz: Einstein je bil genij!
Radovednost: Res? Kako pa to veš?
Jaz: Kaj misliš, da sem butelj?! Vem!
Radovednost: Pa veš, o čem je govoril?
Jaz: Kaj ne bi vedel, to ja vsi vemo!
Radovednost: In se strinjaš s tistim, kar je
povedal?
Jaz: Res misliš, da sem trapast?! Kaj
se ne bi strinjal, saj nisem po vodi priplaval!
Radovednost: Pa veš za vse, kar je povedal?
Jaz: Kako naj vem, če vem, ko pa me
zraven ni bilo, da bi vse slišal?!
Radovednost: Dobro, bom drugače – razumeš tisto,
kar veš, da je povedal?
Jaz: Če sem povsem pošten, potem
povem, da nekaj razumem, določenih stvari pa ne najbolje.
Radovednost: Če ne razumeš, vsega, kako potem veš,
da je prav govoril, kako veš, da je bil genialen?!
Jaz: Se delaš neumno, ali si zares?!
Radovednost: Čemu to sprašuješ?
Jaz: Poglej, če bi vedel vse, pa še
razumel, kar je on govoril, potem bi tudi jaz bil genij, se ti ne zdi? Ali pa
bi bil Einstein zgolj pameten, tako, kot sem jaz, in genijev sploh bilo ne bi. Preprosto,
mar ne?!
Radovednost: Nečesa ne razumem, namreč – kako lahko
presojaš o nečem, česar ne poznaš, česar ne razumeš?!
Jaz: Res si neumna! Še nisi slišala za
tisto, da vsi vse vemo?!
Radovednost: In?
Jaz: Kaj in?! Če vsi pravijo, da je
bil genij, potem je bil, drugače biti ne more!
Radovednost: Kdo pa so to vsi?
Jaz: Ja, vsi, ne?! Tudi Lojz in Micka
pravita, da je moral biti velik genij!
Radovednost: Torej sta tudi Lojz in Micka pametna?
Jaz: Seveda, da sta. Sicer ne tako,
kot sem jaz, ampak sta.
Radovednost: Torej si ti pametnejši od njiju?
Jaz: Ko ne bi bil, me ne bi Lojz
vselej spraševal o tem, do kdaj je naš bife odprt, bi si enkrat zapomnil! In
Micka, verjameš, da ji Lojz nikakor ne more dopovedati, da se vozi iz Kopra
vplačevati loto, v Ljubljano, zato, ker statistični podatki pravijo, da je
največ zadetkov pri lističih, ki so tam vplačani?!
Radovednost: In tudi onadva vesta, da je bil
Einstein genij.
Jaz: Poglej, daj si že enkrat
dopovedati, če vsi tako pravijo…
Radovednost: Vsi, praviš. Torej je pomembno
to, koliko jih pravi, in ne to, koliko vedo, o tistem, o čemer trdijo?
Jaz: Svet je takšen, kakršnega vidiš…
Radovednost: Pa poznaš Einsteinovo mnenje, o
človeški razumskosti?
Jaz: Od kod si pa to potegnila, on se
je s fiziko ukvarjal!
Radovednost: Tudi o razumu je spregovoril, tu
in tam, kakšno.
Jaz: Nisem videl, nakladaš!
Radovednost: Pa si bral o njem?
Jaz: Kaj?
Radovednost: Karkoli.
Jaz: Za čisto vse stvari na tem svetu
pa nimam časa! Ampak prepričan sem, da se ni ukvarjal s človeškim razumom.
Radovednost: Neposredno zagotovo ne, je pa
marsikaj med vrsticami povedal. Je treba znati brati, med vrsticami.
Jaz: Bedarija! Med vrsticami berejo
prav tisti, ki zares sploh brati ne znajo! Ljudje smo si izmislili besede, da
se razumemo.
Radovednost: Ampak, vseeno, večinoma je moč
razumeti šele takrat, kadar znaš preseči besede, in se podati v njihovo ozadje,
med vrstice.
Jaz: Naj ti bo, pametnejši popušča,
naj bo po tvojem. Samo – kaj praviš, je povedal o razumskosti človeka?!
Radovednost: To, da je precenjena, da nismo
tako razumski, kot menimo, da smo.
Jaz: Bedarija! Ko bi kaj takega rekel,
ga nihče ne bi maral, in ga še zdaleč ne bi razglasili za genija! Kot da smo
navadni bedaki…
Radovednost: Kaj nisi slišal, še nikoli, da je
rekel, kako bo tretja vojna jedrska, da pa za četrto domneva, da jo bodo spet s
krepeli bili?!
Jaz: Bentiš, res si neumna! Seveda, da
sem slišal, ampak to je samo o bombah in krepelih govoril, o človeški
nerazsodnosti besedice ni črhnil…
In je
Radovednost popustila, dvogovor pa se je izpel. Odšla sva, vsak na svojo stran.
Jaz sem čez Radovednost momljal, kako je lahko tako neumna, ona pa je nekaj
tvezila o tem, da lahko vsakdo sliši le toliko, kolikor mu je slišati dano, če
mu je sploh dano, karkoli, ampak – kdo bi se z bedaki ukvarjal, celo s
takšnimi, ki niti tega ne vedo, da je bil Einstein genij?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar