Ne, ne
bo šlo več tako naprej, se je nekega jutra, ob na pol prežvečeni kavi, odločil
Lojz. Motili so ga rani žarki, s katerimi ga je dnevna zvezda drezala v
podčelje, da je komajda videl skozi bleščavo svetlobe. Preveč razsvetlitve je
bilo, znenada in naenkrat, in dogajala se je malodane sleherni dan, zapovrstjo,
da še na prejšnje ni uspel pozabiti, ko se je že nova priklatila…
Nekaj
moram narediti, je razmišljal. Saj je češnja že dovolj velika, krošnjo ji je
pomagal lepo razmestiti in lepa je bila tudi senca, ki jo je porajala skozi
dobršen del dneva, a kaj, ko pa je bila malček preveč v desno pomaknjena, da bi
že zarana hladila in mislim pustila običajno lenobnost, namesto da jih z
razsvetlitvijo preganja! Dobro bi bilo, je razmišljal, ko bi bila malo bolj v
levo, ta češnja, morda za dva, tri korake, potem bi zagotovo v času jutranje
kave osenčevala tisti del terase, na katerem je Lojz stike s stvarnostjo
vzpostavljal, slednji dan in takoj po tem, ko je za lastno očiščenje poskrbel,
na straniščni školjki.
Ni bilo
potrebnega preveč časa, da se je odločil. Lojz je umen človek, vse, kar počne,
dela s premislekom. Tudi češnjo je namenoma malo bolj v desno posadil, vedel
je, da bo vsaj do pete popoldne lajšala neznosne poletne vročine. A ni
upošteval vseh okoliščin, takrat, po vsej verjetnosti zaradi pomanjkanja
seznanitve z njimi. Kakorkoli že, razmislek je bil tehten in po treh minutah je
že krenil proti garaži, po petih pa že sadil lopato v zemljo, krog in krog
drevesa, medtem ko je kramp čakal v pripravljenosti, če bi se Lojzu, slučajno,
znotraj navdiha pri potrebi znašel…
Ni
potrebe, da bi na dolgo in široko, pomembno je, da se je Lojz odločil izpeljati
zrelost svoje odločitve tudi v praksi, napel je vse svoje moči, angažiral vsa
znanja in spoznanja, kolikor jih je premogel, in, za vsak primer, še nekaj
dodatnih, iz tiste vrste, ki se utegnejo (človek nikoli ne ve) prikazati, nekoč,
v bodočnosti, pa se je po dobri uri in pol zaslišal nek čuden zvok, ki je
najavil popustitev čvrste zasidranosti. In je drevo treščilo ob tla.
Zadovoljno
si je mel roke. Ni kaj, dedec in pol, zna in zmore hkrati! Nekaj še ne dovolj
zrelih češenj je ležalo na tleh, v bližnji okolici krošnje, a je možakar izgubo
razumsko sprejel. Kolateralna škoda, za višje cilje je potrebno znati tudi
žrtve prenesti, se je zadovoljil z lastno pametjo. In zasadil lopato za dobre
tri korake bolj v levo…
Vreme
je bilo ugodno, zgodnje poletno, morda celo nekolikanj topleje, za srednjo
pomlad, in čez štiri dneve je bilo listje kot poparjeno, medtem ko se je
Lojzeva znanstvena radovednost vse pogosteje spraševala, če bodo tudi tiste
zelene češnje uspele dozoreti. Pač, se zgodi, človek ne more imeti vsega, še
zlasti ne takrat, kadar se odloči odraslo drevo presajati, in zlasti v času
rodne krošnje. A kava, tista jutranja, je prijala, kljub vsemu, pa še kako!
Senčilo je, ubogo drevo, natanko tja, kamor naj bi, da bi Lojzovi genialnosti
ustrezalo. Samo…
Težave
so se začele porajati popoldne. Ko je Lojz tudi imel navado sedeti na svojem
priljubljenem mestu in je začel z drugega zornega kota spoznavati ustreznost
lastnih odločitev, tistih že minulih in v stvarnost udejanjenih. Sončilo ga je,
znova, naravnost v oči! Je bila češnja malček preveč v levo, morda za dva, tri
korake preveč…
Predal
se je razmišljanju. Če kaj, potem je razmišljanje obvladal, saj je umen, da
strele pokajo, kadar misli kreše! Bo treba zavihat rokave, pa rešitev najti, je
ugotovil, malodane takoj. Dobro bi bilo, ko bi bila češnja malo bolj v desno,
kazalo bi jo prestaviti, a bo malo počakal, je sklenil, najprej mora videti, če
bo prejšnji poseg preživela. Listje je že namreč vso odpadlo, in še nedozoreli
sadeži so gnili na tleh, kjer so se znašli, ko je pecljem moč pošla, in so
zapustili višave obetajoče se nebeške sreče. In bi bilo povsem nesmotrno, ko bi
jo sedaj prestavljal, na pravo mesto, saj se utegne zgoditi, da bi se zaman
trudil. Ne, bo najprej ugotovil, če bo znova pognala, na pomlad, in če bo, se
bo lotil opravila, medtem pa…
Če je
človek razumsko bitje, potem je praktično neomejen, znotraj nekih omejitev
danosti, kakopak. In ni sile, za slednjo težavo ustrezen odgovor najde, pa bi
bilo čudno, ko tudi Lojzu ne bi kapnila rešitev! Spomnil se je, kako je nekoč
gledal nek film, o nekih nomadih, ki so, preprosto, popokali svoje bogastvo,
predvsem premično, in ga, sledeč svojemu navdihu, prestavili v nek drug kraj.
Da, to bo to, je sklenil, sonce je še vedno tu, pomeni, da sem rešil zgolj
jutranje težave, sonce bo še nekaj časa na nebu, pomeni, da bodo tudi večerne
težave v bodočnost pestile, in ni druge, kot da sledi pametni zamisli, lastni,
kakopak, pa da, zgolj za vmesni čas, do pomladi, ko bo videl, če bo češnja
preživela selitveni poseg, da bi jo malo bolj v desno, naknadno, presadil, hišo
malček bolj v levo potisne! Tudi o tem je že gledal, na televiziji, in je bil
zadostno kombiniran s pametjo, izobraženostjo in zagnanostjo, da je vedel, kako
bo, poleg lopate in krampa, pa nekaj čvrstih traktorskih koles, le še nekaj
pomoči potreboval, da bodo družno za štrike vlekli. S tem pa itak ne bo težav,
če drugje ne, potem se v bifeju vedno najde dovolj takšnih, ki zmorejo težave
razreševati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar