Utrinek

Ko večnost za večnostjo večnost utaplja,

škržati odlagajo v brajdah svoj spev,

v solinah potika za kljunom se čaplja,

kos čaka večer, da bo z vrha blestel…

Le puhaste sanje neba dlan gladijo,

potihnil je muren, žari sončen dan,

blag vetrc, ki bela ga jadra lovijo,

nalahno drseča čez modro ravan…

Pod borom, košata je senca, hladeča,

v daljave pogled mi raznaša oči,

in smola, da sreča  medi se, dišeča,

da duša, kot ptica, v višave leti…

Stegujejo roke prek polj artičoke,

se kmalu jim krone razprejo v okras,

na straži ciprese, visoke in sloke,

ki v nedra ujele premnog so že čas…

Bilo je, in bivalo zgolj da premine,

so leta razvila se v hrup, vsepovsod,

občasno se vračam, v nekoč, med spomine,

zastanem na poti, ki vodi od tod…