Gospodična

Kako ste lepi, gospodična,

ko pozibavate korak,

podoba cvetna, blazno mična,

v tem krilcu, ki je bolj kot trak…

Vaše nožice, dolgoslastne,

pogledov paša, vir želja,

v popolnost so ovite, krasne,

je srečen ta, ki jih ima?

Pa krpici, kot v obznanilo,

vaš dekolte tako bodri,

na vas je sladkega obilo,

in v sončen dan lepo kipi…

Verjetno nisem prav edini,

ki v mislih vas s seboj obda,

ko se prek vaših čarov slini…

je srečen ta, ki vas ima?

V tem mladec od nekod priteče,

ji nasmejan v objem hiti,

a preden vsaj pozdrav izreče,

iz gospodične že besni:

se spet oblekel ni pravilno,

povsem na sveže ni obrit,

pa mamo da ima debilno,

ga oče znal ni naredit…

ni v pravo smer glavnika vlekel,

in sploh je ves kot kakšen spak,

pa da je prepočasi tekel,

nesramnež pravi, in bedak!

Nasmeh mu je izginil z lica,

pod maskami zna svet bit pust…

Jaz sem pomislil: Lepotica,

ko ne bi vsaj odprla ust!