Ne
boste verjeli, kaj se mi je pripetilo! Čudež, pravi čudež, dejansko! Doživel
sem razsvetlitev, in to ne kar tako, neko, kakršnokoli razsvetlitev, pač pa
tisto ta glavno, ljudsko, človeško, znotraj katere mi je, hipoma, postalo vse
jasno! In zdaj vem, zagotovo in dokončno vem, kdo je kriv!
Pa
pojasnim. Vstal sem, kakor običajno, domnevam, da na levo nogo, ker na
nasprotni strani sploh s postelje ne morem, se zida tišči, in se, spet povsem
običajno, podal v kopalnico, saj veste, da odtočim, kar se je od zadnjega
odtakanja nabralo. In sem, posvetil sem se opravilu, dodobra odtočil, še
otresel svoje osnovno sredstvo, pogledal, če so značajske vrline še vedno na
pravem mestu, in se… Groza, znašel sem se pred zrcalom ter se zazrl vanj! In
kaj sem videl?! Neko podobo, bojda svojo, lastno! Kar niti ne bi bilo tako
hudo, od nekdaj sem si, povsem po človeško, všeč, pravzaprav sem kar zaljubljen
vase, tako sem brez napak, ampak tista podoba, v zrcalu, me je pa vrgla s tira! Si morete misliti, povsem neobrita je stala tam, nasproti mene, in
buljila vame, ležerno, ne da bi se menila za mojo zgroženost, porojeno na
temelju ugotovitve, da kocine preveč neugledno v prostor štrlijo, in kvarijo
učinek vseh preparatov, ki jih, v duhu sodobnega človeka, uporabljam, da
zagotavljam izpopolnitev življenjskega smisla in v najboljši možni meri
poskrbim za napeto, čvrsto kožo, in smehljaj, ki se bo brez gubic podajal
naokoli. Neobrit, in to že navsezgodaj!
Res,
kdo bi jo razumel, to, mojo podobo, zrcalno, da se tako obnaša, povsem
neodgovorno?! Mislim, saj ji nisem takoj zameril, najprej sem zrcalo krivil,
vrag ga vedi, kako so ga naredili, pa bi lahko tudi potvarjalo dejstva, o meni,
vendar sem po nekaj preverkah ugotovil, da se vselej enaka pokaže, ta podoba,
moja, kadar se v steklo zazrem, in potemtakem, po neki logiki, ne more biti
krivda na strani pripomočka, v katerem, običajno, svojega največjega oboževalca
najdem! Ne, podoba je bila dejansko neobrita, zrcalna podoba, in je ona kriva
za to, da me je v slabo voljo spravila…
Tako
nekako se zgodbice odvijajo v brezmejnem otroškem vrtcu, imenovanem – razumno človeštvo.
Natanko tako, in to povsem v vseh primerih, kadar na slabo potegnejo, pa je,
denimo, lastnik tovarne kriv, da zmore meni cenovno dosegljive proizvode
proizvajati, in da to počne natanko zaradi tega, da jaz potem podležem svoji
želji in te izdelke kupim! Jaz sem čist, in zrel, in pameten, pa zagotovo ne
morem prevzeti odgovornosti za potrošništvo, še zlasti, ker nisem sam izbral
tega, da živim brez sleherne – drže?! Da sem sluzast, prilagodljiv, dvoličen, neusposobljen,
nedojemljiv, predvsem pa, da niti tega ne vem, da me utegne pretirana potrošnja
večkrat negativno obremeniti, tako posredno, kakor neposredno, pri čemer je
dejstvo, da postanem objekt v rokah predmetov še najmanj boleče, itak ne znam
drugače, kot v tujih rokah, in po navodilih.
P.S.
Travnik
ne pozna neumnosti, zlobe, sovraštva, maščevalnosti, vse dotlej, dokler nanj ne
stopi človeška noga. In kakor je človek ta, ki bodisi cvetje na travniku zgolj
opazuje, ali ga ubira, ali pokosi, morda celo preorje površino, da mu drugače
koristi, ali pa jo uniči, kar tako, zgolj za zabavo, ker se je v hitrosti prek
nje izživljal… tako je tudi svet, družba, država takšna, kakršno jo naredijo
tisti, ki ga/jo sestavljajo. V okviru lastne razumskosti, in zmožnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar