Med sencami

Poljana, v vetrce razlita,

dlanijo svoj mehkobni glas,

drsi drhtečnost nenapita,

v mamljiv opoj ovit obraz…

V sladkost stezice noči dane,

teko vse bližje, vsepovprek,

vrelina diha kdaj zastane,

na kratko, za čaroben vek…

V prepletu divje melodije,

nebo vrti se, zagori,

in strela svoj urok razlije,

in svet na kratko izpuhti…

Med sencami, po čarni poti,

na vratih up, prosim, ne moti!