So
nožice potekle v stezice,
razigranost
pognala je dan,
sonce
se je razlilo čez lice,
vse
skrbi pa sfrčale so stran…
Smeh se
stresa, je volji do plesa,
otročad
na vse kraje kipi,
legla
babica v senco drevesa,
ded pa
s klopce v nebo dim vali…
Cvet do
cveta, čebelica leta,
potok v
daljo odnaša vodo,
mlinček
pa, kot da s krili opleta,
kamen
zbuja, ko žene kolo…
Včasih
sreča je zlahka doneča,
prav iz
nič se najlažje rodi,
tam,
kjer glad je nenehno hoteča,
prava
sreča nikdar ne cveti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar