Na kongresu...

So se miške zbrale na kongresu... Sodimo v red slonjeuhih, je zastavil govornik, in za nas, slonjeuhe, je značilno, da smo izjemno koristni. V Indiji, denimo, ljudem pomagamo tovoriti težka bremena, in jim zagotavljamo varnost, ko se na naših hrbtih podajajo v lov na tigre...

 

In so miške kongresovale, in samoobčudovale vlogo, ki jim je v svetovnem merilu odmerjena. Na koncu so se domenile, da se družno podajo v sirarno, nedaleč stran. So odkrile, da se da nemoteno priti do gorovja sira, ki praktično nezavarovan čaka na mišjo glad.

 

O razumnosti človeštva...

Ko bi moral še enkrat živeti, bi življenje oddelal povsem neproduktivno - v iskanju ene same stvari, ki bi se lahko primerjala z neumnostjo združbe, imenovane človeštvo.

Na smetišču zgodovine

Na smetišču zgodovine,

vse izgine, vse se maže,

rad na plan človeček šine,

da svoj pravi lik izkaže.

Na smetišču zgodovine,

v prazno sanje, ideali,

v blatu tonejo v spomine

tisti, ki so v bolje tkali.

Na smetišču zgodovine

črvov so poti gnijoče,

njih edine so veščine

tvoriti razkrajajoče.

Na smetišču zgodovine,

čas puhti, in v nič se vije,

en sam dan na njem ne mine

brez črvive simfonije.

Človečkovje

Že v kalupih se poraja,

samostojno sploh ne zna,

skozi druge se oplaja,

kobacaje prek sveta…

Nekaj svetih je pripetih,

zapovedan smerokaz,

skoznje zgolj v vseh svojih letih

naj bi našel si obraz…

Vse bi rad, povsod se vidi,

zlasti tam, kjer se deli,

kar poprime, zlahka spridi,

zmore manj kot pa želi…

Ni problema, ni težave,

sproti vedno zna in ve,

je bolj ozkotirne glave,

mu dojemanje ne gre…

Bojda vodi ga usoda,

in krivica ga pesti,

vse življenje le zabloda,

pridno v krogih jo vrti…

Že v kalupih se poraja,

prek razhojenih poti,

se množi, da svet razkraja,

upajoč, da ga gradi.

V pajčevinah časa...

So zvezde cvetele v tihoto noči,

čudesa so v sanje ovile,

je vetrič nalahno razpeljal poti,

da v mehke so trate se skrile…

Še Mesec srebril je v povest pajčevin,

sijoče v spokoj so dehtele,

mladost, polna upov, oddaljen spomin,

in nade, do konca uvele…

Čas pa gre, in gre,

osuši solzé,

le leti, da odleti,

za seboj pusti smeti;

čas pa gre, in gre,

osami stezé,

umiri nemir v prah,

ko obraz prerase mah…

Gradil sem korake, iščoč nek nov dan,

za soncem srce mi je gnalo,

gradil sem, gradil, a bilo je zaman,

ostal je drobir, bore malo…

Odtekajo leta, vse teče v kraj,

spokoj se na koncu prileže,

ne hotel bi znova, ne hotel nazaj

v cesarstvo te ljudske maneže…

Čas pa gre, in gre,

osuši solzé,

le leti, da odleti,

za seboj pusti smeti;

čas pa gre, in gre,

osami stezé,

umiri nemir v prah,

ko obraz prerase mah…