Pet minut…

Sosed, Oliver: Učim se biti potrpežljiv, in čakam, da pride mojih pet minut.

 

Ne bo jih, Oliver, ne bo, v svojem življenju teh minut ne dočakaš! In – tudi, ko bi jih, uvidevnost, dobrota še nikoli ni znala ustreznih računov izstavljati, za prejete svinjarije…

Dovolj, za danes je dovolj…

Ne morem reči, da sem prijetno utrujen, ker sem »crknjen kot pes«, a sem vsaj v toliko zadovoljen, ker mi je uspelo dnevni delovni načrt izpeljati. In sem tudi s tistim opravil, kar sodi med meni najmanj ljuba dela, s pospravljanjem hiše…

 

Danes nečesa posebnega nisem jedel, a je utrujenost močnejša od lakote. In kaže, da tudi od zaspanosti, pa je vprašanje, kdaj bom legel, čeprav sem minulo noč, tam, proti jutru, celo neke tri ure ujel, nečesa, spanju podobnega. Pač, Malo je šlo od doma, in običajen moj odziv na to…

 

Lagal bi, ko bi trdil, da mi je uspelo s perilom opraviti, kajti – (z)našel se je kos, en sam, nek pulover, pri katerem je samo rokav moker… dočim je vse ostalo zloženo in pospravljeno. Pa zmorem z lahkoto pričakovati jutrišnji dan, ga, v miru, s kavo zastaviti, potem pa…

 

Potem bo pa že sine tu, in bova najprej knjige iz avtomobila znosila, nekam, domnevam, da v kuhinjo, nato pa bova nekaj ur čim bolj prijetno preživela. Knjige bom pa po njegovem odhodu v nadstropje nosil, in jih zlagal na police. Ponedeljek pa – najprej avto k serviserju, nato pa – »pljuni« v dlani in koso poženi…

 

Ja, še nekaj sem zastavil, danes. Tri smokvine poganjke sem »poprosil«, jim ustrezno ležišče pripravil, da se v bližnji bodočnosti z lastnim koreninjem izkažejo. Dve sadiki bom Oliverju dal, tretjo pa na eni od spodnjih teras, pod hišo, posadil, takrat, ko bova, upam, da že, z velikima kostanjem in češnjo, na meji rastočima, opravila, da ne bosta več senčila k meni. Pa da tudi to doživim…

Pride dan…

Ko bom končal svojo pot – zaključil jo bom sam, po svoje – bom ugotovil, da sem hodil v prazno. A bom vsaj to vedel, da dreka nisem krog sebe sejal, nikomur živetja uničeval, nikogar pobijal. Nasprotno.

 

In bom vedel, kar že sedaj vem, da sem bil bedak. Celo takšen, da bodo določene solze zaman tekle, da se bodo določena obžalovanja zaman porajala, da se bo določena nemoč v vsej svoji silovitosti izkazala, ugotavljajoč, da sem bil edina opora, ki se je, kadarkoli, v svoji dejanskosti izkazovala.

 

Ko bom končal svojo pot… takrat naj vsakdo sam nosi tisto, kar si je nalagal. Jaz bom izpregel, v preklinjanju, v »hvaležnosti« za vse grdobije, povsem »mrtav ladan« bom le pline iz sebe spustil, da z njimi določenim solzam odgovorim!

Nekaj prebliskov…

Bilo jih je, ki so skušali pritiskati name, in so pritiskali… a jim je sape pošlo.

 

Bilo jih je, ki so me v namerah skušali spodrezati. In je, vsem po vrsti, nekaj tudi uspelo – določeni so bili odrezani, določeni pa so me pripeljali do tega, da sem roki dvignil, v tistem imejte-kar-si-zaslužite!

 

Marsikaj sem zastavljal, in se najprej čiščenja lotil, tako da se je znalo tudi tako zgoditi, da – ko sem očistil, ni bilo česa nadaljevati. Se je vse poprejšnje kot velika laž izkazalo…

 

Marsikaj sem poskušal, tudi tisto, česar nisem hotel, a so me prepričali, češ da bom v skupno dobro prispeval… marsikaj vzdržal, krepko dlje, kot sem se namenil vzdržati… ob vsem pa, na koncu, ugotovil, da bo po meni enako, kot je bilo pred menoj, da, potemtakem – v prazno čas trošim!

 

Nikoli nisem opravljal nekega golo uradniškega, obrtnega dela, nekih aktivnosti, o katerih te naučijo, tisti kaj, kako, do kdaj… nikoli! Tudi takrat, ko sem bil na primerljivih delovnih mestih, sem delal zato, da je bilo narejeno, korektno narejeno, in ne zato, da hodim-v-službo…

 

Skorajda četrt stoletja sem opravljal naloge, prek katerih mi ni bilo dano skrbeti le za lastno plačo, oziroma (pre)živetje, pač pa tudi za plačo, preživetje nekega večjega števila ostalih nekih. In največje število takšnih, za katere sem bil neposredno odgovoren, je preseglo dve stotici…

 

Imel sem »čast« delovati v gospodarstvu v času izgube skupnega, jugoslovanskega tržišča, v času, ko so vsa podjetja iskala »notranje rezerve«, in je bilo storitvenim dejavnostim kruto merjeno, in odmerjeno. Pa je bilo veliko zvez-in-poznanstev, goljufij, da, tudi kraj, vendar – vsako noč sem mirno spal, vedoč, da ničesar takšnega ne počnem, vedoč, da so slehernemu mojemu podrejenemu moja službena vrata vedno odprta, in vedoč, da enega samega ni, med njimi, ki bi, zaradi česarkoli, neko mojo protekcijo užival. Ne, ščitil sem delo, ščitil sem odgovorno opravljanje prevzetih obveznosti, posamezniki pa – kakor so prosili, tako so si tudi izprosili… a nikoli, nikogar, kot presežek ugotavljal, da bi na njegov račun bilo drugim boljše, in nikogar s kaznijo soočil, ne da bi poprej nekajkrat priložnost dajal, za popravo!

 

Imam prijatelja, pol stoletja naju povezuje – pozna me, pozna moje življenje, vsaj kolikor toliko, imava zadeve, v katerih se strinjava, in one, v katerih se ne, vendar niti-mesec-dni-ne-bi-zdržal-živeti-tako-kot-živiš-ti, mi priznava. Od tega njegovega priznanja sicer ničesar nimam, niti krušne drobtine si, z njim, ne morem kupiti, a vseeno prija, kot prija tudi vedeti o tem, da obstaja neka polovica stoletja, skozi katero se je, kljub določenim nesporazumom, prijateljstvo ohranilo. Ne običajno »prijateljstvo«, prijateljstvo!

 

Marsikomu sem neljub, če ne kar večini, prav, naj bom! Nikoli mi ni bilo merodajno večinsko mnenje, njen način pojmovanj in živetja, nikoli! Imam pa, neke redke, za katere vem, da je njih spoštovanje zares spoštovanje, ne nek obči lari-fari… in ti redki mi krepko več pomenijo, od vseh preostalih! Ne nazadnje – v svojih življenjih so tudi krepko več izkazali, naredili, kot ti vsi ostali.

 

Na smeh me je povleklo, pravkar, kajti – med vsemi, ki zares upoštevajo mene, kakršen sem, ki jih tak ne motim, nasprotno, mi kažejo, da me imajo radi, med vsemi takšnimi, ki so zares, nenehno malodane ob meni, in z menoj, v fizičnem smislu, kakopak, sta – moja cucka in mače! Pa mnogi zaradi tega ne razumejo mene, kako to, da sebi ne dovolim nekega brezskrbnega dneva, nekega celodnevnega izleta, na primer, do katerega bi dospel tako, da bi te »svoje« kosmatince zaprl, jih praktično na zapor obsodil! Jim njihove potrebe prirezal, jim njihovo veselje preprečil…

Jaz sem si omislil njih, ne obratno, potemtakem sem jih tudi dolžan upoštevati, kot živa bitja, ki čustvujejo, imajo duše… na žalost celo krepko boljše, toplejše, čistejše od duš premnogih dvonogih!

Coklici tvoji…

Prvo, kar mi v jutru pade v oči, sta – tvoji coklici! Lepo sva se ju naučila pospravljati, in pravilno, drugo ob drugi, levo obuvalo na levo, desno na desno stran. Ja, te vidim v njih, in se mi zdi, da te tudi oni kličeta…

 

Veš, muca, ta, mala – čim sliši, da, zjutraj, vrata od verande odpiram, ko cucka na lulanje spustim, že priteče, in plane k posodicama s hrano, vendar – takoj, ko ugotovi, da sem se napotil dol, v hipu pozabi na lakoto, in že teče za menoj. In bo, nekje v moji bližini, vse do tedaj, dokler cuckoma ne postrežem, si kavo skuham in se vrnem gor, da jo popijem. Šele takrat se, v miru, loti svojega zajtrka. Čudno bitje, mar ne?! Ni, Mala, prav nič ni čudnega na njej, razen v kolikor je čudno biti dober, imeti rad…

 

Tobogan sameva. Še včeraj zjutraj je bilo obilo tata-da-Lilo-na-tobogan, danes – tišina. Tudi krog žižule nobenega dogajanja, ni tvojega smeha, da doni, ob tvojem tata-ama-Lilo, ko se loviva krog grma…

 

Zjutraj sem pomislil na to, da sem samo nekaj pesmic tebi, zate napisal, pa še to ne tistih klasičnih, otrokom namenjenih. Ne gre, tudi pri starejših je bilo tako, kajti – ko sva skupaj, takrat pesmi živim, tvoje, najine pesmi, ko te ni… preveč boli, da bi do nekega smeha v verzih dospel!

 

Ko sem, med peko zavitkov, pomival posodo – nikogar ni, da bi mi na nogah stal, kukal prek roba korita in nadziral delo! Pa posoda, zagotovo, ne more biti tako dobro pomita, kot je, kadar mi pomagaš.

 

Ja, tudi od drevesa do drevesa, fig, sem skakal, med peko, in ugotovil, da je letos, očitno, obiranja konec! Prenizke so jutranje temperature, sadeži se začnejo kvariti še preden do polovice zrelosti dospejo, nobenega sladkorja ni v njih…

 

Posode je bilo, spet, veliko. Vendar – nič hudega, samo še jutri je bo nekaj več, ko tvoj brat pride, in bom kosilo skuhal, kasneje pa – itak veš, da tata praviloma ne kuha, z izjemo kave, takrat, ko je sam. Ja, živim »nezdravo življenje«, a ni sile, ob vseh, ki se dobesedno trudijo, da bi mi taisto življenje pobijali, po možnosti tudi pobili! Praktična zadeva, ta njihova prizadevanja, kajti – takrat, ko nekaj uničiš, takrat je tisto varno pred uničevanjem…

 

Tudi danes sem spekel dvaindvajset zavitkov. Trije so, takoj, še vreli, romali k Oliverju, in njegovemu sinu, Mateu. K sreči se je Oliver lotil popravila nadstreška, nad prikolico. Nižja zadeva, zlahka dostopna, sin mu, po potrebi, dodaja material, in pripomočke, dela je, v bistvu, za enega, pa se ni bilo težko dogovoriti, da bom s svojima rokama pri roki takrat, ko bo to zares potrebno…

 

Pekel sem do enih. Perilo se relativno lepo suši, a ga bom, za vsak primer, še nekaj ur pustil, preden ga krenem zlagat, in pospravljat. Tudi v paket, katerega bom, konec tedna, pripeljal v Ljubljano…

 

Sedaj sem si dovolil nekaj počitka, toliko, da križ k sebi pride, preden se lotim pospravljanja, najprej spodaj, nato tudi zgoraj, pa perila in selitve paketov z zavitki v skrinjo. Se morajo najprej še ohladiti…

 

Da, in ko bom zvečer zaključil, domnevam, da ne bo več svetlo, bom ugotovil, da je dan mimo, in bo en manj ostal, do praznika… ko bo moj Sonko, znova, tu!

Ko pa se nisem…

Roditi bi se moral slep, gluh, nem. In z veliko ritjo, ki bi segala od temena do stopal, in bi se tudi v »notranjosti« bohotila…

 

Ne vem, morda kot nek kamen, ki bi, kotaleč se na svoji poti, prek cvetov tolkel, morda, vsaj tu in tam, vržen, neko glavo »razbil«…

 

Morda, kdo bi vedel, bi zadoščalo, ko bi se rodil v podobah obče »poštenosti«, in tistega »vsi tako delajo«, pa bi bilo tudi meni povsem »normalno«, to, da bi tudi sam počel vse tisto, in tako, kar, in kakor, se z etičnim krega, celo v senci njihovega »nihče ne bo vedel«, pa tudi sam »ne bi vedel« o lastni pokvarjenosti…

 

Kakorkoli že, roditi bi se moral drugačen. Moral bi žreti, da žrem, hlastati, da imam, ponikniti, da bi na varnem ostal, kričati, ko bi vsepovsod odmevalo. Častil bi sveto goro, in potočke, »naše«, vse po vrsti, tuje bi me mikalo, ne-našega bi se bal, s scalino bi označeval robove izjemne neke civiliziranosti, »vedel« bi nevedoč, pametoval neumen, izbiral pastirje in njih ščepce soli, da bi, ko bi je umanjkalo, in bi mi pas hoteli za luknjo priščipniti, slino prek njih izkazoval…

 

Zagotovo bi mi čas lepše tekel. Brez pomislekov, z izjemo strahu, da pa bo nekdo vseeno izvedel, o tem, da počnem, kakor vsi drugi počnejo, a kazni uidejo. Tako pa…

 

Predobro vem, o marsičem, in tega marsičesa, še zdaleč, ni malo…

 

Predobro vem, kako se kaže, kadar nisi kot »vsi tako delajo«, pa kažeš, jasno in glasno, na tisto, česar ne bi smelo biti, in sam ostaneš, povsem sam, brez enega samega dodanega glasu, od vseh tistih, ki, za druge, kakopak, tudi vedo, kako nedopustno delajo, sam, brez najmanjše podpore, takrat, ko vrag šalo vzame, ko postane resno, da resneje biti ne more, in se, ob vseh »poštenih«, znajdeš v neposredni lastni ogroženosti… ja, ob vseh ostalih, ki tudi vedo, za druge, a to svoje védenje za vogali, za hrbti izkazujejo, nikakor v obraz. Se mi je dogajalo tako, in to »zgolj« zaradi tega, ker, pač, nisem tako »pošten«, kot so oni…

 

Predobro vem, kako se kaže, ko te, tudi z nekih svetih vrhov izsiljujejo, tisti, ki bi prvi morali zakone spoštovati, a jih po svoje, in sebi v prid »razumevajo«. In te spotikajo, tolčejo po tebi, se trudijo, pač, da bi te več ne bilo, da bi te spodnesli v nekih namerah ostati čist, izven »vsi tako delajo«, in so med njimi tudi takšni, katerim je moč v roke dana, moč, da po nekih formalnih vprašanjih tudi o tebi odločajo. Kolikor, pač, zmorejo, s tem, da te, denimo, poskušajo »na cesto« vreči, natanko tja, kjer bi sami morali biti, in kamor dejansko tudi sodijo…

 

Predobro vem, kako neki lastni interesi prevagajo nad interesi skupnosti, pa čeprav je ta skupnost, na jezikih, nekaj posebnega, bojda celo čaščenega, in jo, bojda, tudi oni »gradijo«. Sicer ne vem, kako je mogoče nekaj skupnega graditi, kadar k sebi in zase, po svoje vlečeš, a vsekakor drži, da je prevečkrat poslušati njihov »mi smo to ustvarili«. Seveda, pri tem mislijo na tisto, kar naj bi bilo kot pozitivno ustvarjeno, in nikakor na drek, ki se v ravnanjih, in posledicah, razliva vsepovsod…

 

Včeraj popoldne sva, sosed in jaz, ugotavljala, da nama je lažje dajati, kot prejemati. Ko daješ si dvojno razveseljen. Prvič s svojo namero, da nekomu veselje narediš, in drugič z veseljem, katerega vzbudiš. Ko prejemaš… takrat najprej pomisliš na to, česa se je darovalec moral odreči, da je tebi dal, in kadar prejemaš pomoč, te, dodatno, »razveseli« ugotavljanje, da ti je ta pomoč sicer še kako dobrodošla, vendar – ob dveh zdravih rokah, ob vsem, kar in kakor si poprej počel, ob želji, da bi ti bili omogočeni pogoji samostojnega reševanja lastnih težav, padeš tako nizko, da si od dobre volje drugih odvisen…

 

Da, moral bi se drugačen roditi. Verjetno bi bila prva možnost, tista, ki o veliki riti govori, še najbolj primerna. Ne bi izstopal iz okolja. Vendar…

 

Kljub vsemu, kar sem doživel, grenkega, udarjajočega, zaradi tega, ker sem izstopal, ker vem, kaj je, in kaj ni prav, in se skušam temu ustrezno tudi ravnati, kljub vsemu ne bi menjal! Sebi smem v obraz pogledati, vsi lahko vedo kako in kje sem hodil, nihče mi namerno slabega početja ne more očitati, ma, niti tega, da bi prek neke vrste skočil, in drugemu odščipnil, da bi sebi omogočil…

 

Ne, ne bi menjal! Iz sebe zmorem glasbo porajati, iskrenost v besede tkati, zmorem trpeti, tudi ob tistem, kar drugega boli, da, tudi jokati, in nenehno smisel lastnega obstajanja iskati, se spraševati o tem, če počnem prav, ali ne, in si ne odpustiti, si očitati tisto nekaj malega, kar sem, po lastni presoji napačnega, morda, nekomu naredil, zahvaljujoč neki mladostni nepremišljenosti, zaletavosti. Ne, ne bi menjal!

 

Življenje ni za to, da ga zlahka živiš, daleč od tega, težja kot je pot, po kateri hodiš, več imaš v njem pokazati. Kakopak, če želiš kot človek živeti… in ne kot »vsi tako delajo«, »nihče ne bo vedel«.

Jaz vem, jaz bom vedel, o sebi zlasti, in najprej moram biti zmožen s samim seboj v miru živeti, s svojimi vrednotami, načeli, šele zatem smem upati v tisto…

 

Ha-ha-ha-ha, upe, upanja sem že odpisal, nesmiselni so se mi pokazali, vsi po vrsti, v svetu riti, od temen do stopal razraslih, in v notranjost prevladujočih.

Mimo je zgolj - mimo...

Življenje je pot, ki prek ovir teče. Če se jih izogibaš, nisi na poti, če se soočaš z njimi, ji hvalospevov ne poješ. In te ovire te učijo hoditi, te preverjajo v hoji, včasih si koga tudi zapomnijo.

V sebi...

Glasbo lahko poslušam v sebi. Film lahko gledam v sebi. Življenje… lahko živim v sebi.

Nove sanje…

Omislil sem si nove sanje…

tišina, večna, in širina,

še krila, se opiram nanje,

ko golta me neba modrina…

 

Zamah, razdalje se topijo,

in vetrič, vonj po morju nosi,

utripi nič več ne hitijo,

solza ni, da jih žalost trosi…

 

Nič več, da kvari, da kazi,

da smehu pesem z lic pobije,

nič več prevar, nič več laži,

le čisto, ki v čistem sije…

 

Omislil sem si nove sanje.

Za šalo. Takšnim ni živeti.

Preveč je zla, ki v dobro žanje,

in sili ga na dno, umreti.

Ne verjemi, človek!

Človek, ne verjemi tistim, ki pravijo, da je življenje sestavljeno iz problemov, kajti – življenje je en sam problem! In na vsakem koraku razpotja, izbire, odločanja, predvsem pa – nikoli sebi in zase, če želiš človek ostati!

Še bolj »odlično«…

V prejšnjem zapisu sem tvezil o tem, da je dan dolg, pa lahko še nekaj nepričakovanega prinese…

 

Sosed je prišel, Oliver. Mi ga je ljubo, vselej, videti, z njim besede izmenjevati, vendar – spet je prišel samo za dan, jutri popoldne, domnevam, se vrača v Zagreb. In – spet je prišel delat…

 

Meni se je nabralo, tistega, kar naj bi naredil, njemu želim pomagati, ker bi tudi on tako, ko bi na mojem mestu bil. Čarati ne znam, med ostalim tudi na dveh mestih hkrati biti, ne…

 

Danes sem hitel, kolikor se je dalo. Maloprej sem nehal, ne gre več, danes vsaj.

Stroj je štirikrat opral, sobno sušilo in zunanje vrvi, vse je, do zadnjega centimetra, polno sušečega se perila. A so vsaj Maline zadeve, vse, vključno s tistimi iz danes prejete škatle, oprane.

 

Regala sem sestavil…

Ko sem že pri regalih – v trgovini sem približno pol ure primerjal karakteristike posameznih tovrstnih proizvodov, preden sem se odločil, da namesto enega, višjega, regala, kupim dva nižja, kajti – regal, istega proizvajalca, ki je za dvajset centimetrov višji od kupljenih, ostale dimenzije pa so enake, regal, ki ima nosilnost tristo petdeset kilogramov… je za deset evrov dražji, kot staneta, skupaj, dva nižja regala, s skupno nosilnostjo osemsto kilogramov! In taisto »logiko« bebavega sodobnega časa ugotavljam tudi sicer… ko raje kupujem dva pol kilogramska paketa (enakih!) makaronov, na primer, kot kilogramskega, saj na ta način privarčujem pol evra…

Resnično ne razumem tega »napredka« bebavosti, te »logike«, tega, da je dvakratno pakiranje (več časa, potrebnega za pakiranje, več materiala, istemu namenjenega) cenejše od enkratnega! Nekoč, pa niti ne tako dolgo nazaj, je bilo popolnoma drugače… resda »nedemokratično«, a – normalnejše?!.

 

Ko sem prvi regal sestavljal, sem preklinjal! Sestaviti sem ga namreč hotel po navodilih, vendar – aluminijasto ogrodje, »sodoben« način sestavljanja, brez enega samega vijaka, z matico, super zadeva, le – kadar je samo en par rok na voljo, in drugega ni, da bi pridržal, takrat zaradi »plešočega« aluminija, pa čeprav ga na podlagi sestavljaš, dospeš do tega, da – ko drugo stvar sestavljaš, se ti prva, poprej sestavljena – razstavi. Preprosto, in se ne zgodi, ne, se kar dogaja, redno, vedno!

Ja, po navodilih bi moral cel regal v enem kosu sestaviti, čeprav je po višini iz dveh narejen, in sem porabil krepko več kot uro, da sem, po tem, ko sem navodila k vragu poslal, najprej oba dela ločeno sestavil ter ju šele nato, na mestu, za regal predvidenem, v celoto združil. V stoječem njunem položaju, kakopak.

Pri drugem mi je spoznano pomagalo, pa niti pol ure nisem potreboval zanj…

 

In prav takrat je Oliver prišel. Toliko, da sem orodje pospravil, pa sem mu, v znak hvaležnosti, skromno izražene, resda, a krepko večje, odnesel nekaj kave in bonbonjero. Za ves kup lesa, katerega mi je podaril…

 

Spet je za cucka mesa prinesel. Kakopak, zavohala sta ga, in zlasti Tar, začela »noreti«. Pa sem njima obrok pripravil, in mačetu, v »separeju«, postregel. Nato pa sem se k Astrid namenil…

 

Znotraj je »posesana«, navzven oprana. Kako je oprana, to bom videl, ko jo prvič sonce zagrabi. Verjetno bolj lisasto, kajti drugače skorajda biti ne bi moglo, ob pranju z majhno gobico, in z vodo iz zalivalke, vendar – vsaj tako umazana, kot je, običajno, kadar jo serviserju vozim, zagotovo ne bo. Morda šekasta, a vsaj v z blagim pridihom mojega truda…

 

Jutri – ne vem. Še za danes ne vem, kaj vse se še lahko pripeti. Zavitek moram speči, v skrinji želim imeti pregledno stanje. K sosedovemu delu bi tudi rad pridodal. Pospraviti – neizogibno, že kar nekaj časa nisem. Nedelja bo itak za mojega sinka, ko pa odide – dokler bom knjige na njih mesto znosil, bodo tudi ure minile…

 

Preden sem se lotil tega zapisa, sem neko pismo prebral, na »mejlu«, in nanj odgovoril. In, med ostalim, je bilo, v prejetem pismu, zapisano, da naj Malo stisnem…

Stiskam jo, verjemi, nenehno jo stiskam, kadar je tu, in kadar je ni, le da – takrat, kadar je ni, ona še bolj »stiska« mene. Seveda, da je, še vedno, tu, v meni, čeprav, znova, sto kilometrov stran, pa jo čutim, še kako jo čutim, predvsem – boleče?!

»Odlično«, vse naenkrat…

Kot da ne bi bilo dovolj, to, da sva šla Mala in jaz danes narazen…

 

Ko sem jo pripeljal k njeni materi, sem izvedel, da bo občina prenavljala stanovanje, katero ji je bilo dodeljeno, ker je neustrezno za bivanje otroka, zaradi vlage in plesni… da so stvari že včeraj preseljene… da se z Malo seli, danes, v Ljubljano, v »materinski dom«… za čas, pač, trajanja obnove stanovanja, vsekakor pa za nekaj mesecev…

Fantastično, izvedel sem, danes! Lahko bi namreč izvedel naslednji petek, zjutraj, preden bi se po Malo odpeljal…

Zelo »rad« imam »postavljanje pred gotova dejstva«, še »raje« tiste, ki se tako izkazujejo!

 

Kot da ne bi bilo dovolj…

Pri Astrid sprednje zavore že nekaj časa opozarjajo nase. Po nekaj kilometrih vožnje začne zadeva »šklopotati«, vendar – tu opravljam izključno kratke relacije, pa neke težave, pomembnejše, ne bi smelo biti, glede na to, da pa bo Malo od danes naprej v Ljubljani…

In ne samo to, ko sem se začel vračati iz Brežic, zavore niso samo šklopotale, pač pa so začele tudi »žvižgati«, piskati…

Spotoma sem se ustavil pri mehaniku, k sreči bo vozilo sprejel v ponedeljek zjutraj, razstavil, popravil… in bo, predvidoma, v torek zadeva opravljena. S tehničnim pregledom vred, kajti konec meseca moram registracijo podaljšati…

 

V Brežicah sem dobil kup nekih oblačil, mojega Sonka, katera je potrebno oprati. Trenutno stroj pere tisto, kar se je v minulem tednu nabralo, in vsaj še trikrat, morda večkrat, bo moral delati, danes, da bo Malino oprano. Celo popoldne, peri, obešaj… in še vmes kaj naredi.

 

Komaj sem prišel domov, toliko, da sem skorje za zavitek spravil v hladilnik, je zvonil telefon. In sva uspela, v spremenjenih okoliščinah, kar zadeva Malinega bivališča, zdravstvena sestra in jaz dogovoriti termin Sonkovega sistematskega pregleda. Kar nekaj časa je trajalo, preden sva našla obojestransko sprejemljiv datum, in uro.

 

V nedeljo mi sine knjige pripelje, pa se bom sedaj, najprej, med streženjem pralnega stroja in obešanjem perila, lotil sestavljanja dveh poličnikov, nekih kovinskih regalov, katera sem dopoldne nabavil. Kasneje, ko bo prostor pred garažo v senci, se bom lotil čiščenja avtomobila. Kar mi danes ne uspe, bo na jutri (po)čakalo. Jutri zjutraj zastavim s peko zavitkov, da v skrinji red naredim, s tem, ko stare zaloge porabim. Tudi pospraviti moram, tako spodaj, kot zgoraj. V nedeljo pa bo čas, tako in tako, sinu namenjen. Drugače tudi želel ne bi. Pomeni, da pred ponedeljkom niti pomisliti ne morem na to, da bi s košnjo zastavil. Očitno bo, znova, »selektivna«…

 

Vem, vse, in še dodatno, kar se bo nabralo, ni resnejše omembe vredno, kajti gre za rešljive zadeve, in vse, kar je rešljivo, samo nek čas terja, nikakor ni namenjeno zapletanju samega obstajanja, življenja, in vse bi tako tudi dojemal, sprejemal, ko… ko danes ne bi bil dan, v katerem sva, Mala in jaz, zastavila cel teden najine ločenosti.

 

Še dolgo je do noči, pa čakam, če se še kaj nepredvidenega pojavi…

Ne maram dolgov…

Ko bi štel tiste, katerim sem pomagal, in one, ki so pomagali meni, bi ugotovil, da je prvih neprimerno več.

 

Ko bi štel tiste, ki mi dolgujejo, v materialnem smislu, in druge, katerim, v takistem, dolgujem jaz… bi jih nekaj naštel med prvimi, medtem ko sam počenega groša nikomur nisem dolžan. Ne maram dolgov, nikoli si nisem izposojal, ne da bi tudi vrnil, še več, raje sem pohitel z vračilom, kot da bi ga do zadnjega razvlačil.

 

Kakopak, sem dolžan, vsem tistim, ki so mi, kadarkoli, pomagali. Vem, da tega niso počeli z nekimi pričakovanji, a kljub temu čutim svoj dolg do njih. In to je moj problem.

 

In tudi to, da obstajajo, ki so mi v materialnem dolžni, je moj problem. Dolžnikov zagotovo ni, kajti – ko bi bil, dolgov več ne bi bilo. Nekateri pa so tudi desetletja stari…

 

Nikoli nisem pristajal na to, da bi bil kupovan, kaj šele kupljen! Izkazujem se, vedno, sebi ustrezno, ne bom spreminjal ne mnenja, ne ravnanja, niti zaradi neke pomoči, ali celo nagrade – takšne primere sem raje zavrnil, kot da bi lastno odločitev popljuval.

 

Nekateri mi dolgujejo življenje, moje življenje! Tiste njegove dele, katere sem, resda svojevoljno, dajal, brez slehernega pomisleka, misleč, da v dobro dajem. A se je izkazalo, da je bilo dano v sebičnost, neuvidevnost, slabost, celo v zlo! In pri teh dolgovih sam čas niti ni najbolj pomembna zadeva, pomembnejše je ubijanje zaupanja, pljuvanje po iskrenosti, zasajanje nožev v hrbet… spoznanja, ki ti neko prepričanja o lepem, dobrem, celo plemenitem, uspešno spreobrnejo v slike ničevosti, sprijenosti, nevrednosti! Da, to še najbolj boli, ko vse svoje življenje stremiš k nekim vrednotam, potem pa ti jih, mimogrede, neka govna neznačajska onečedijo! Pravzaprav – ne onečedijo ti vrednot, le-te še vedno ostajajo, poserjejo se na tvojo dušo, in srce, na dobesedno vsak trenutek, vsak vdih, ko si moči iskal, vsak izdih, ki se je z olajšanjem kazal, takrat, ko si hitel dajati, vse, in še več, kar si v dajanje premogel! Vendar – tudi to je moj problem, govna se s takšnimi zadevami ne obremenjujejo.

 

Ne maram dolgov. Slabega nikdar s slabim nisem vračal, le z nesprejemanjem, z zavračanjem sem se izkazoval. Doslej. Še ni prek meja prešlo, ko bo, če bo… takrat pa, verjamem, tudi jaz čeznje stopim.

 

Ne maram dolgov. Tudi, kadar nisem prejemal, sem z dobrim hitel, če sem le lahko, brez enega samega vprašanja… le s številnimi razočaranji.

 

Ne maram dolgov. A to, kaj maram, in česa ne, tudi to je – moj problem…

 

Ja, prevečkrat samemu sebi o »mojem problemu« govorim, da ne bi pristopil k manjšanju te količine, in se odločil, da pa prav vse, kar se dogaja, ni, in ne sme biti moj problem. Nasprotno, naj problemi ostanejo tam, kjer se porajajo, in tistim, ki jih, porajajo. In naj jih sami rešujejo, kakor vedo, četudi ne znajo, in so nezmožni njih razreševanja, vseeno, kajti – popolnoma vse pa le ni moj problem! In tudi ne želim, da bi postalo.

Bojda bi tako bilo pravično…

Dobrim želim čim manj slabega, slabim čim manj dobrega, tistim pa, ki se s svinjanji izkazujejo – čim daljše njih obstajanje, in da bi jih, do zadnjega trenutka, njih svinjskost razjedala!

Živeti s samim seboj…

Vsakdo bi moral znati predvsem s samim seboj (pre)živeti. K sreči se nagonska pamet z nekim samozavedanjem ne izkazuje, pa ji živeti-s-samim-seboj nekih večjih ovir ne predstavlja.

Ko ih jebe!

Išao sam kojekude,

čak pod tobož strana neba,

u gomili vukojeba

sretao i – prave ljude!

 

Složio sam ih u sebe,

da potraju dok me ima,

a sa svima ostalima…

brate mili, ko ih jebe!

Enostavno…

Kar s svojimi ravnanji ni usmiljenja vredno, se mi ne more smiliti.

 

Ni moč imeti rad tistega, kar se ti z nagnusnostjo izkaže.

 

Nikomur ne preprečujem njegovih želja, le v svoje vsakomur ne pustim dospeti.

Neizogibno…

Neumnosti kaže pustiti njeno veselje. Slej ko prej bo zanj plačala.

V izogib želje po brisanju…

Preteklosti ni moč brisati, jo je pa moč pomniti, zato, da ne bi bodočnosti do želja po brisanju pripeljal.

Brrrrrm…

Dušam dušo razpiram, riti naj me v rit gledajo!

 

Ne plešem skupinskih plesov. V bistvu zadnje čase plešem samo z Malo. Nje kot soplesalec ne motim, jaz pa poleg nje sebi ustrezne soplesalke ne vidim.

 

Z Malo je lahko – zna biti kot pujsek, a je, še vedno, čista! Krepko čistejša od tistih, ki se, zaman, z umivanjem trudijo.

Moj nek čas…

V nedeljo bo sine prišel, mlajši od obeh sinov. Pripeljal mi bo nekaj sto knjig, tistih, katere so mi kupovali, ali sem jih kupoval sam, za časa mojega študija, in kasneje. Knjig s področij filozofije, sociologije, ekonomije, zgodovine…

 

Vsaj pol stoletja so doma, pri meni, te knjige. Resda so imele dvanajst let začasno domovanje, očitno, pri otrocih, mojih, a se bodo sedaj vrnile k meni. Ki jih nikakor ne bi v neko recikliranje dajal, ali jih podarjal komurkoli… in zlasti ne tepcem, katerim knjige služijo kot okras na policah, v dokazovanje neke neobstoječe umnosti, v neko vrsto statusnega simbola…

 

Že sedaj imam nekaj sto knjig doma, v svojem bornem bivališču, tudi druga prek druge so na policah zložene, tako malo prostora imam na voljo. A ga bom moral, očitno, še nekaj najti, in kupiti nek kovinski regal, ki bo težo znesel, kajti…

Knjige so eden najmočnejših mojih »hobijev«… goltal, in pogoltnil sem jih toliko, da sploh ne vem več iz katere se je nekaj v meni nabralo… pisal sem jih… jih kupoval, hodil, še kot študent, ob nekih prejetih honorarjih, v antikvariate…

 

S knjigo ne dovolim vsakomur, in zlasti ne tistim, ki z njo nimajo česa početi! Trudim se jim ohraniti izgled, pri meni so »oslovska ušesa«, zmečkane strani, natrgane, podčrtovanje, pripisovanje… nedopustna ravnanja! In imam tudi nekaj sto let stare knjige, a je, še vedno, moč, brez težave, iz njih brati. In tudi prebrati, če veš o jeziku, in zlasti, če veš o čem bereš…

 

Zavedam se, da se ne morem kosati z »modrostmi« iz (doktor) romanov, in iz raznih priročnikov, a sem skromen, pa v okolju modrosti niti iščem ne. Mi zanjo, med ostalim, moje knjige zadoščajo.

Takšni in drugačni…

So, za katere se je vredno žrtvovati, in so, za katere ni vredno s prstom migniti! Prvi skušajo svet lepšati, drugi ne znajo drugače, kot da ga razjedajo…

 

So, ki se pomoči zavedajo, in se temu ustrezno izkazujejo, in so, ki se na izkazano pomoč poserjejo, pa si drugega ne zaslužijo, kot da se nanje poserješ!

 

So, ki zmorejo uvidevno, tudi takrat, ko jim gre, in so, ki so »uvidevni« samo takrat, ko se v nemoči znajdejo. K prvim roka sama sili, ob drugih se za hrbet umakne.

Akcija in re-akcija…

V kolikor je nekdo do tebe dober, pošten, naj bi bilo samoumevno, da mu z istim vračaš. V kolikor tega nisi zmožen, potem ne smeš pričakovati tega, da ta nekdo ne bo »postal drugačen«…

 

V bistvu – kadar ta nekdo ni nagonsko bitje, ki se zmore, zlahka, iz priliznjenosti v vzvišenost leviti, prilagajoč sebe nekim okoliščinam, potem ta nekdo zares NE bo postal drugačen, pač pa se bo zgolj z drugačnimi ravnanji, do tebe, izkazoval! Z ravnanji, ustreznimi tvojim izkazovanjem! Pomeni, da bo, ta nekdo, tudi v bodoče ostal dober… le da ti svoje dobrote ne bo namenjal, in bo ostal pošten… ter ti bo to dokazoval z nesprejemanjem, z zavračanjem tvoje nepoštenosti. Ja, v bistvu bo, s tem, tebe samega zavračal, glede na to, da mu boš s svojimi ravnanji povedal, da sprejemanja vreden nisi!

 

Floskula o tem, da je potrebno vsakogar »razumeti«, mu, v bistvu, »skozi prste gledati«, je običajen idiotizem, katerega so sproducirali prav tisti, katerim naj bi skozi prste gledal, jim odpuščal!

Ne zmorem, ne želim biti kar tako, povprek, uvideven, ne želim zlahka oproščati, ne želim, z morebitnim takšnim svojim početjem, izenačevati dobrih in slabih, poštenih in nepoštenih! Iz prvih bi se namreč »norca delal«, drugim priznaval nekaj, do česar niso upravičeni!

 

Pravijo, da so pametni. Pravijo, da se zavedajo samih sebe, svojih ravnanj. Priznana jim je polnoletnost, opravilna sposobnost. Potemtakem – naj bi bili zmožni tudi soočiti se s posledicami lastnih ravnanj, nositi odgovornost zanje, biti, če ti je tako bolj razumljivo, za vse nedopustno, s čemer se izkazujejo – kaznovani!

Potemtakem ni potrebe po tem, da bi počez skozi prste gledal, kajti prav zaradi takšnega odnosa vse slabo skozi čase ne samo obstaja, pač pa predvsem prosperira!

O ne-strinjanju…

Moje objave niso odvisne od pritrditev, daleč od tega!

 

Zavedam se okolja, v katerem živim, pa zlahka, brez najmanjšega zadržka, zapišem, da – več kot je pritrjevanja, nekega strinjanja, večja je neumnost, ki je izrečena, zapisana! Ne more biti drugače, v svetu "pameti" oziroma ne-umnosti.

 

Živijo v okvirih nekih prepričanj. Ta prepričanja jim že v zibeli vsajajo, in le v odtenkih se razne izpeljanke med seboj razlikujejo. Predvsem v odvisnosti od nekega »svetovnega nazora«, v katerem so bili »vzgajani«, s ciljem, da fotokopiranje ne bi zamrlo…

 

Za to, da se dejansko smeš strinjati, ali, pač, ne, moraš najprej vedeti – kaj si slišal, (pre)bral, in pri tem zgolj neposredno poslušanje in branje nikakor nista prednost… kakor tudi ni prednost v napačnem vedenju o vsebinah, o katerih besede govorijo. Ja, oni si, preprosto, »po svoje« razlagajo, kajti »po svoje vedo«, »po svoje čutijo«, »po svoje«…

Zanimivo, a – etika ni prav nič »po svoje«, pač pa sila nedvoumno opredeljuje. Pravo ni nič »po svoje«, četudi se krog opredelitev ti vsi »po svoje« ne zmorejo zediniti. Naravne zakonitosti niso nič »po svoje«, dejstva niso, niti malo, »po svoje«, ne, vse našteto se izključno v eni sami svoji podobi izkazuje, a, glej ga zlomka, vsi ti »po svoje« to enost vidijo – »po svoje«, potemtakem različno!

 

Kadar mi kdo pripominja ob neki sličici, mu ne oporekam ničesar. Kadar mi pripominja ob nekem doživljanju neke povsem vsakdanje zadeve, na primer, vremena, ali obravnave neke jedi, in podobno, mu tudi ne morem ničesar oporekati, kajti – vsakdo ima svoj odnos do določenih zadev, svoj okus, pa nikjer ne piše, da moram tudi jaz enako doživljati dež, sonce, meglo… tako, kot to doživljajo ostali, vendar – tam pa, kjer zapisujem o »resnejših« zadevah, in vem, da o njih najmanjšega pojma nimajo, ker, kot prvo, sploh ne vedo, o čem govorijo besede, katere uporabljam, ker sploh ne vedo, kako se izkazujejo stanja, o katerih govorim, ja, tam pa raje vidim, če ni nikakršnega glasu zraven, tudi tistega pritrdilnega ne, kajti še kako se njegove nevrednosti zavedam! In ne samo to – ob takšni pritrditvi celo izustim nek ej-bebo-sploh-se-ne-zavedaš-da-z-oglašanjem-zgolj-poudarjeno-lastno-neumnost-izkazuješ!

Ne govorijo vse besede, na prvi pogled všečne, o všečnih vsebinah, in zlasti ne govorijo v jeziku, ki bi bil večini razumljiv! Četudi, bojda, vsi isti jezik uporabljamo. Bojda!

Sila preprosto!

Dobremu ničesar slabega ne želim, slabemu ničesar dobrega.

S ščurki ni šale!

Čemu bi se menil za humanost, pri tistih, ki o njej ničesar ne vedo?!

Tudi ščurkov ne loviš, po stanovanju, da bi jih v gozd peljal, in na prosto spustil!

Če že izbiraš…

Če izbiraš med menoj in ostalimi, je bolje, da mene pozabiš, če pa ostale izbereš, potem bom jaz pozabil tebe!

»Radosti« spoznanja…

Poznam značaje, zares jih zmorem ugotavljati, a me je, kljub temu, neko duševno stanje krvavo presenetilo. Tako presenetilo, da mi ni mar za ves svet, z izjemo peščice meni dragih.

Dom…

Ne vem, kako vedo drugi, o istem, a jaz vem, komu je, in komu ni, dom pri meni, in v meni.

Recept...

Pozabiš na vse, kar si želel, in nič več te ne more razočarati. Zahvališ se tistim, ki ti želeno ponujajo, kajti praviloma ti ponujajo laži. Obenem preslišiš vse želje, usmerjene na tvoj naslov, kajti – čemu bi se s tujimi željami ubadal, ko pa tvoje do uslišanosti ne smejo?!

Silnice, in odločanje…

Vse, kar obstaja, obstaja na osnovi nekih silnic. Silnice so dejstva, in nanje ne moreš vplivati, pa…

 

Ena od silnic govna je v tem, da smradi, in zasmraja. In se moraš odločiti, kadar imaš z govnom opraviti, ali želiš, ali ne, živeti v smradu!

Človek in »človeštvo«…

Človek je ustvarjen zato, da spreminja, na bolje, in ne zato, da ga drek golta, in pogoltne!

 

Živali v človeških podobah. Preprosta, a resnici ustrezna opredelitev »človeštva«.

 

Tudi živali poznajo… »ljubezen«, »dobroto«, »poštenost«…le da pri njih našteto temelji na lastnem ugodju, pri človeku pa na ugodju drugega.

 

V oceanu neumnosti razumskost nikakor o istih bitjih ne govori!

 

Enega človeka ne poznam, kateremu bi bilo materialno več kot pripomoček, in enega iz »človeštva« ne poznam, kateremu materialno ne bi bilo cilj!

Hudič, a ne gre!

Cesta in jaz nisva na isti valovni dolžini, še huje, drug drugemu sva izraziti nasprotji, pa ni nekega »vmesnega člena«, ki bi lahko s ceste k meni zahajal, in se od mene na cesto vračal.

Nikar se ne trudi!

Ne prizadevaj si vzbujati človeka iz živali, poskus bo, že na samem svojem začetku, obsojen na neuspeh!

Obratno gre, iz človeka je moč narediti žival! Za to, izjemno uspešno, skrbi okolje, s svojimi kretenskimi kalupi.

KO bi iz živali lahko človeka naredil, takrat bi stoletja nekega »izobraževanja«, »vzgajanja« določene rezultate porodila, a jih niso! In je, še vedno, najboljši »učitelj«, »vzgojitelj«  - strah pred posledicami lastnih ravnanj! In…

Ko tega strahu ni, takrat »priložnost naredi tatu«, »oblast pokvari«…

Naravna zasnovanost je naravna zasnovanost, je dejstvo, je nespremenljivost, in nobene pravljice pri tem ne pomagajo!

Tako je, dejansko je…

Ne potrebujem poznati tvojih prijateljev, dovolj je, da poznam tebe, pa vem vse, kar potrebujem vedeti, o tistih, s katerimi se družiš.

Dovolj je, da te vidim!

S svojimi ravnanji mi poveš krepko več, o sebi, kot s svojimi besedami. Z ravnanji mi pripoveduješ resnico, z besedami, v kolikor niso skladne z ravnanji, le laži govoriš!

Govorim, in poslušam…

Govorim v prazno, poslušam v napolnjeno. Ko devetič ne sliši, moram desetič povedati. In kar že prvič slišim, tudi desetkrat poslušam…

 

Prvo stanje je moč z vsaj dvema razlogoma pojasniti.

Prvič – tako je zatopljena v misli, tako je »nekje drugje«, da moram najprej njeno pozornost vzbuditi, jo od »nekje drugje« k sebi preusmeriti.

Drugič – trma, svojevolja, pa ne želi slišati.

 

Drugo stanje je moč pojasnjevati z neučakanostjo. Otrok se ne zaveda tega, da večine stvari ni moč narediti v istem trenutku, v katerem se želja porodi.

 

Pri prvem razlogu prvega stanja je dobro takšnemu izkazovanju čim dlje čas pustiti. »Življenje« samo poskrbi, s svojimi tekočimi problemi, za to, da domišljiji »krila prireže«.

Pri drugem razlogu prvega stanja je dobro, je priporočljivo dopovedovati, prepričati, ter pripeljati do tega, da bo pričakovano sporazumno izpeljano. Le na tak način otrok ne bo občutil (pri)sile, katere bo, v času svojega odraščanja, več kot preveč deležen. In je bo deležen vse dotlej, dokler ne bo zmožen odgovorno po lastni presoji ravnati.

 

Glede vzroka drugega stanja pa – slabo je hiteti neko pričakovanje, in izhajajoče veselje, pobijati, tudi za to bo »življenje«, slej ko prej, poskrbelo. In, najprej, popeljalo do potrpežljivosti, kasneje, če bo uspelo, pa tudi do nesprejemanja, zavračanja… vsega tistega, kar v besedi človek in človečno ne sodi.

Ni dobro!

Ni dobro, na tem butastem svetu, vedeti, poznati resnico, razumevati! Ni dobro biti karkoli drugega, kot eden izmed vseh, milijardnih, ki drug drugemu pravljice pripovedujejo, in celo v lastne verujejo, ko sebi sebe rišejo. Ni dobro.

 

Ni dobro biti drugačen, kot pameten, obče pameten, pa sproti vse veš, in pozabljaš, za nazaj ugotavljaš, da nisi vedel, a si se naučil, pa, spet, vse veš, da boš, spet, za nazaj…

Edina težava pri njih, za razliko od ostalega nagonskega sveta, je v tem, da se hote podajajo v razreševanje sveta… ko bi imeli, do tega sveta, identičen odnos ostalim nagonom, potem ne bi mogli ničesar zares ogrožati, uničevati, svinjati, bi prej svet zanje poskrbel, da bi jim pravico do besede ukinil!

 

Ne, ni dobro biti izven teh vseh! Že res, da ti utegne čas, po tem, ko te že dolgo več ni, kakopak, neke pomnike postavljati, takšne, ki gredo v pozabo malodane še prej, preden jih, slavnostno, »odkrijejo«… že res, da se ob učenju tudi do tvojega imena priklatijo, in ne samo to, tudi to »vedo«, o čem si mislil, kako si mislil, denimo tudi takrat, ko si, na stranišču, zapeko iz sebe stiskal… že res, da se nate sklicujejo, ko svoje napake porajajo, želeč k uspehom dospevati, četudi ne razumejo niti pikice tistega, kar je s teboj povezanega, kar si s svojim početjem izkazal, »zakrivil«… vse to je res, a kljub temu – v povprečni praznini, pardon, neumnosti, je priporočljivo biti povprečno neumen… in prazen… in vse ostalo, kar, pač, povprečje v povprečnosti ohranja!

Giska giskasta…

… tudi nocoj si zaspala z glavo na mojem ramenu.

In dolgo, dolgo časa po tem, ko si že zaajala, sem ležal, ob tebi, negibno, poslušal tvoje dihanje, užival ob tem, kako si bila k meni prižeta! In bi še dlje, ostal, ko bi mi mehur dovolil…

Ja, groza, da takšna banalnost nekaj najlepšega, kar obstaja, prekine!

 

Z jutrom boš, domnevam, zastavila s preizkušanjem vzdržljivosti mojih živcev. Ne vem, morda prav radi tega te dneve kompenziraš zadeve, pa se stiskaš k meni, in…

Nisem štel, denimo, minut, ki so potekale s teboj v mojem naročju, na sprehodu, med kuhanjem, in tudi sicer, tekom dneva, a jih je, tako, po spominu, kar precej bilo.

Nisem štel poljubčkov, katere si mi, sama od sebe, tekom dneva podelila, niti tega, kolikokrat si me pobožala, se stisnila k meni, pa – če drugače ni šlo – me vsaj za nogo zagrabila. Ne, tudi tega nisem štel, sem raje v izkazanem užival.

Nasploh si zadnje čase še bolj klop-ek, kot si doslej bila, kot bi nekaj na zalogo nabirala, vrag vedi čemu, ali se, kdo bi vedel, morda pa res, za določene zadeve opravičevala, a, kakorkoli že - ne pritožujem se. Ne nad tvojo svojevoljo, še manj nad tem, kar mi pripoveduješ, tudi s tem, ko mi »pod kožo« lezeš… ja, večino prejšnje noči sem tudi negibno ležal, s tvojo bučo pod pazduho…

 

Približno pol ure, morda malo več je, kar si zaspala, pomeni, da imam še pol ure, tu nekje, »voljno«, potem pa, še preden se začneš premeščati po kavču, hitro k tebi… da se ti pri roki, glavi, nogi, pri čemerkoli znajdem, da te dotik umiri, po potrebi glas potolaži, pa boš vso noč, do jutra, spala kot bubica. In dovolj volje nabrala, za kombinirano preizkušanje živcev in izpovedovanje svojega tata-rada-te-imam.

 

Tudi jaz imam rad tebe, giska moja giskasta!

Le čakam…

Drevje goli, golijo mi dnevi,

odpada mi listje z veja, v zaman,

ugašajo mi še poslednji napevi,

iz nekih pozabljenih, mrtvih že sanj…

 

Drevje goli, in sonce se trudi,

da smrti polepša, vsaj malo, obraz…

Pri meni že dolgo je v krepki zamudi,

pa zmore spoznati le lasten poraz.

 

Se stezajo veje, bi, neme, kričale,

da kriki dospevali bi še v nebo,

so v meni vse želje po kriku končale,

solzam ni da v hladno, da v blatno gredo!

 

Drevje goli, in upa, da znalo

s pomladjo bo, znova, v življenje dospet.

V meni življenja ni nič več ostalo,

mi zver je pustila le čas nekih let…

 

Drevje goli, svetloba izginja,

še malo, pa dnevu bo vladala noč…

Mi ni do poti, ki se temi udinja,

do zla, ki izpiti želi zadnjo moč!

 

Drevje goli, in z njim vred ugašam,

počasi poteka, vsak hip bremeni,

ničesar ne iščem, vse manj se povprašam,

na konec le čakam, v zobovju zveri.

Torkice

Slabemu prija dobro, a zgolj toliko, da ga uniči.

 

Nujno je za druge živeti, a je še bolj nujno vedeti, kateri so tvojega življenja vredni.

 

Ne verjemi še tako lepim maskam, pod njimi ničesar lepega ni skritega!

 

Kadar slabemu pomagaš na nogah stati, mu pomagaš dobro uničevati!

 

Upaj v tisto, kar z lastnima rokama dosežeš, verjemi tistim, ki te v najslabših svojih podobah ne razočarajo.

Škoda časa!

Ne razlagaj trapastim, ker, kot prvo, »vse vedo«, kot drugo, ničesar razumeli ne bodo.

Ne boj se, dete, v tebi ostanem…

Dete moje, vedno manj boš imela (od) svojega tate… pa čeprav ti bom vselej dajal vse, kar bom zmogel.

 

Če se boš znašla na razcepu, in boš tako hotela, ti bom svetoval. A ne v prid nekih lastnih pričakovanj, pač pa v prid tvojega boljšega.

 

Od slabega te bom vselej skušal odvračati, in te v dobrem podpirati.

 

Kar znam, tega te bom skušal naučiti, o čemer vem, ti razkriti. A ne vsega, daleč od tega, za določena spoznanja je bolje, da boš sama do njih dospela. Čim kasneje. Tako »lep« je ta svet, tako »lepe« so »resnice«, ki mu vladajo…

 

Ne boš dolgo imela svojega tate. Prestarega si dobila, preveč let je štel, ko si mu čas osončila. A skušal ti bom dati, tudi tebi, več, kot boš kjerkoli drugod dobila, in še več, kot bo tistega, kar boš od vseh prejela.

 

Rasteš, in vse težje določene tvoje želje dohajam. In vse bolj se trudim pojasniti ti, da jim ne strežem kolikor bi hotel, ker jim ne zmorem streči, ne radi tega, ker jim ne bi želel. Vse težja si, na primer, in vse daljša se mi ista pot zdi, po kateri naj bi te nosil, na najinem sprehajanju. Sede pa moje naročje vzdrži, v nedogled, tebe. Še prehitro mu boš ubežala, postala »velika«, »prevelika« zanj.

 

Razmišljam o tvoji bodočnosti, in bi se celo veselil tega, da je kaj prida ne bom dočakal, ko bi se zmogel veseliti, ko me ne bi bolelo vse tisto, kar boš sama šele spoznala, v podobah bolečine. Čim kasneje, upam!

 

Da, ne bo ti veliko tate danega, in zlasti dolgo ne, a se bom trudil, da me ne umanjka, v tebi, in v dobrem, še dolgo po tem, ko bom šel »na Luno ajat«, in tebe samo, dobesedno samo tu, spodaj, pustil.

 

Kdo bi vedel, kako se bodo, takrat, v tebi, vse najine zgodbe odvijale…

Vse manj je pred menoj…

Da, vse manj je nekega časa pred menoj, dejstvo, katerega se še kako zavedam. In krepko več kot preveč ga je za menoj, in to takšnega, ki se je, zlahka, znal s številnimi nečednostmi, da, s svinjarijami, sprijenostjo predstaviti, in biti, prek mojih pleč, pa…

 

Vem, ni nekih višjih sil, na katere bi se bilo moč s prošnjami obračati, vsakomur sta roki dani, in v teh rokah, v samem odločanju, o vsem, je tudi možnost za to, da izbiraš način, na katerega boš hodil! Da, ob tem, izbiraš med potmi, ki so ti sprejemljive, in tistimi, ki ti niso, med morebitnimi so-hodci, sopotniki, pa da tiste, ki ne ustrezajo, preprosto – »poprosiš«, naj, mimo tebe, neka svoja pota hodijo, s sebi enakimi…

 

Pij malo, pij dobro, obče znana zadeva, a zvečine le v podobi reklame, sicer pa njih takšna misel še zdaleč ne krasi. Pri njih je namreč tisti več in še več v ospredju, nikakor malo… vsaj takrat, kadar ni o delu, obveznostih, odgovornostih govora…

Da, manj kot ti ostaja, bolj si ta manj želiš po svoje oblikovati, ga po svoje živeti, po nekih merilih, ki te, v kolikor en sam obraz imaš, celo tvoje življenje usmerjajo, pa…

 

Nikoli nisem užival v smradu, nikakršnem, in še zlasti ne v dvonogem, krepko huje, vedno sem ga zavračal ter gledal, da ga čim dlje od sebe zadržim!

Žal sem, tako mimogrede, in za nazaj, ugotovil, da mi to resda ni vselej uspelo, a vsaj menil sem, med hojo, da mi uspeva, pa je še nekako šlo, četudi v laži, oziroma prav zaradi nje, ampak – sedaj, ko sem malodane vse spoznal, sedaj pa zares zelo minimalna možnost obstaja, za to, da bi še komu uspelo tako radikalno me za nos potegniti, da bi znova v laž zakorakal, pa…

 

V bistvu sem dospel do nekega svojega obdobja, do neke točke, ko smem dejansko sam odločati o tem, kako bom v naprej, na tem skromnem preostanku svoje poti, kako in s kom! Ter s čem, seveda. In, vidiš, to je velika prednost, kajti – čeprav samo za kratek čas, ampak vsaj za ta čas veš na čem si, vsaj v tem času lahko dobesedno v tri materine prav nič krasne pošlješ vse, ampak res vse, kar ti tako ali drugače smrdi, iz česar smrad izvira, in preti vsemu krog sebe… hm, se opravičujem, ne vsemu, žal, kajti določene prakse so v »ljudstvu« tako samoumevne, tako običajne, da… ja, pač, smrad smradi samo lastnemu nasprotju, sicer pa se dobro ujema z okoljem.

 

Vse manj je pred menoj. Bom gledal, da bo z minimalno mero svinjanja, svinjarij in svinjskih ta vse-manj minil! V popolnosti brez naštetega ne gre, žal, živim na konkretnem planetu, in le-ta je, kakršen je.

Ko videl bi…

Ko videl bi, kam zvezda pade,

bi jo hitel pobrati,

in v čisto nekam dati…

da je nečisto ne ukrade!

 

Ko videl bi, kam solza kane,

bi jo hitel topliti,

v dušo jo oviti…

preden nečisto nanjo plane!

 

Ko videl bi, kje pesem mre,

bi jo hitel objeti,

ji novih not želeti…

preden nečisto jo požre!

 

Ko bi človeka pasti zrl…

Rokó bi mu takoj podal,

da bi se s tal lahko pobral.

V nečistem bi samo umrl!

Škoda vode!

Kdor povprek roko podaja, si je umivati ne potrebuje.

Blagor jim…

Blagor tistim, katerim je vsakdo dober, nešteto domov si lahko omislijo, na vsakem koraku jih sreča čaka…

»Drage« in »dragi«…

Ob njihovih »dragih« in »dragih«, »lubicah« in »lubčkih«… želodec se je sicer navadil, s časom, ušesa pa še vedno trpijo.

Le zakaj?!

Le čemu bi tistim, ki vse pred seboj teptajo, pot gladil?! Ne, takšnim je treba kamenja, ostrega kamenja, in žebljev, na pot posipavati, da se teptanja odvadijo!

Raje iz korita…

Živeti brez laži je neprimerno bolje, kot živeti v laži, laž in lažnivca! Vselej veš, pri čem si, obenem zmoreš čistost ohraniti.

 

Vsakomur je en sam čas dan. Večini zgolj zato, da ga preživijo, nekaterim, da iz njega nekaj naredijo.

 

Tisto, kar vrednotim, cenim, spoštujem, se na tem planetu v tako majhnih količinah nahaja, da si zasluži mojega vrednotenja, cenjenja, spoštovanja!

 

Raje v svinjaku iz korita jem, kot z dvonogim smradom mizo delim!

 

Ni lepih besed, ki grda ravnanja opravičujejo.

Ja, tako je!

Nikar v slabem ne išči nečesa dobrega. Ko bi omembe vredno obstajalo, to dobro, se kot slabo ne bi izkazovalo!

Pomoč nikakor brezpogojna…

Dovolj imam z lastnim življenjem opraviti, da bi se po nepotrebnem s tujimi ukvarjal.

 

Pomagati je tako, kot karkoli drugega početi – v kolikor pomoč doseže pričakovan cilj, je smiselna, v kolikor ga ne, je metanje časa v nič.

 

Največja težava je takrat, kadar zmoreš sam v težave, ne pa tudi iz njih.

 

Če se še tako trudiš pomagati, do čudežev nikoli ne boš dospel!

 

Najprej ugotovi, kdo je pomoči vreden, nato vrednost v pomoči išči.

Življenjski problemi in težave…

Življenje je sestavljeno iz problemov. Vsaka izbira med različnimi možnostmi, je problem, in vsako izbiranje je reševanje nekega problema.

 

Teh problemov ne kaže obravnavati kot nekaj negativnega, nasprotno, brez njih, tam, kjer se z izbiranjem ne obremenjujejo, se življenje kaže kot nekaj samoumevnega, običajnega, monotonega, kot nekaj – praznega!

 

Problemi so pozitivni. Ne samo, da (po)pestrijo samo obstajanje, pač pa tudi omogočajo izkazovanje njegove smiselnosti, in silijo k samo-zavedanju, obenem omogočajo razvijanje, izpopolnjevanje tega obstajanja. Potemtakem problem sam po sebi še ni težava, pač pa…

 

Težava iz problema šele nastane. Njena teža, njena velikost, njeno obremenilno delovanje, celo tako obremenilno, da zmore dobesedno paralizirati, je odvisna v prvi vrsti od posameznikove zmožnosti ugotavljanja dejanskih stanj, resnice, nato pa tudi od siceršnjih njegovih zmožnosti (na temelju katerih naj bi se posameznik podal v razreševanje težav).

 

Dokler ne ugotovim resnice, dejstev, do takrat lahko samo ugibam o vzrokih nekega problema, oziroma težave, pa – v kolikor do pravega vzroka nisem zmožen dospeti, potem ga tudi odpraviti ne zmorem, z njim pa ne zmorem odpraviti tudi težave. Še več – kakor vse, kar je dano v obstajanje, se tudi težava razvija, raste, se veča, pomeni da bo njeno delovanje s časom postajalo samo bolj obremenjujoče.

 

Niti ni potrebno, to, da se zmoreš soočati z vsemi težavami – objektivno to tudi mogoče ni, in prav zaradi tega obstajajo določeni poklici, določeni posamezniki, ki se strokovno (žal vse bolj tudi »strokovno«) ukvarjajo z reševanjem tujih težav – potrebno pa je, zagotovo, to, da si zmožen lastno težavo ugotoviti, jo kot težavo prepoznati, kajti dokler tega ne narediš, do takrat bo imela težava priložnost delovati izključno po svoje, na osnovi silnic, lastnih, po katerih se ravna, in se, iz dneva v dan, samo povečuje…

 

So »prizadevneži«, ki si nalagajo teh težav, sami od sebe, in to sila uspešno počnejo, z načinom svojega obstajanja. In prav za te »prizadevneže« velja, da lastnih težav niso zmožni niti ugotoviti, vse dotlej, dokler tako očitne ne postanejo, da dobesedno že pretijo, da že tako uničijo neko obstajanje, da se le-to začuti ogroženo. In takšni, zagotovo, niso zmožni soočenja z lastnimi težavami, kaj šele njihovega reševanja, odpravljanja!

 

Na žalost tudi »strokovnjaki«, ki prevladujejo, v časih javnega šolanja, niso zmožni dejanskega odpravljanja težav! Naučili so se obrti… niso pa, kljub šoli, zmožni razumevanja predmeta, s katerim se ukvarjajo… v okvirih te obrti pa so zmožni samo neke naučene, predpisane, celo zapovedane aktivnosti izkazovati, takšne aktivnosti, ki so povsem skladne z uradno doktrino, da, tudi na področju medicine – nauči obolelo osebo živeti z njeno obolelostjo!

Da, verjel/a ali ne, ampak uradno je, na primer, psihoterapija usmerjena natanko v to – naučiti obolelega živeti z obstoječo okvaro! Drugače tudi zmogla ne bi, fizično ne bi zmogla, upoštevaje dejstvo, da je številčen razkorak med pomoči potrebnimi in tistimi, ki pomoč nudijo, gromozanski, in upoštevaje dejstvo, da je za ozdravitev potrebno ogromno dela, ogromno časa… katerega pa noben terapevt, ki od nudenja pomoči živi, ne more izkazati nekemu posamezniku – če želi preživeti, mora imeti določeno število pacientov, če ima določeno število pacientov, lahko vsakemu med njimi samo kanček svojega časa posveti, če to in tako počne, potem – nikoli, ampak zares nikoli v vsej svoji delovni dobi, in ob upoštevanju tega, da se zdravljeni na vsakem koraku srečuje z istimi težavami, ne bo zmogel nekoga ozdraviti, mu odpraviti vzrokov obolelosti! Nikoli!

 

Eden temeljnih načel obstajanja je tisti kar-seješ-to-žanješ, in povsod v Naravi je »usoda« sleherne posamičnosti odvisna predvsem od ravnanj te posamičnosti. Če rineš v težave, potem se v njih tudi znajdeš, bolj kot rineš, več jih je, če se ti kažejo v podobah težav, potem, po vsej verjetnosti, ne gre za probleme, katere si zmožen sam reševati, vsaj zlahka ne, in tako, da samega sebe z ničemer ne ogrožaš.

V svetu dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se obstaja drugačna praksa, skregana z Naravo, praksa, da se po odpravo težav napotiš k nekim drugim, tozadevno za njih odpravljanje usposobljenim… in je v tem, večinoma, velika napaka, kajti – če s pomočjo nekoga drugega dospeš iz težav(e), potem te to, da si se v njej znašel, bore malo (na)uči, še huje – po odpravljenih težavah se zlahka, in spet, v novih, na las podobnih, če ne celo enakih, znajdeš! Prehitro na prejšnje pozabiš, prehitro se s tistim bo-že (po)tolažiš… ne zavedajoč se dejstev, in zlasti tistih ne, ki govorijo o tem, da si pri poprejšnjem reševanju težav (ki so ti jih drugi razrešili) imel srečo, gromozansko srečo, da si do teh drugih dospel, in se ne zavedaš tega, da se sleherna sreča enkrat – izteče, ugasne, je ni več…

 

V bistvu je tudi del Pravice v tem, da brezupnemu dopusti do brezupnosti dospeti, da vse tisto, kar k lastnemu uničenju teži, do njega tudi dospe. Drugače ne gre, silnice so silnice, in nikdar se ne bodo spremenile, se izpele, dokler ne dosežejo svojega namena. Obenem pa…

Povsem »matematično«, če to besedo uporabim: mar ni bolje pomagati nekomu, za katerega veš, da ne bo, takoj po pomoči, spet po starem zastavil, kot pa trošiti nek čas, voljo, energijo za – brezupne primere?! V bistvu s tem, ko se z brezupnimi, s »povratniki« ukvarjaš, čas povsem v prazno mečeš, se kot nekoristen izkaže, z njim pa tudi vse ostalo, kar si v razreševanje vgradil, mu namenil!

 

Da, problemi so izzivi, so popestritev, so vsebina, težave pa njihova »nadgradnja«, ki predvsem o tistem priča, ki se v njih znajde, o njegovem načinu obstajanja, o njegovih zmožnostih dojemanja, o tem, ali je sploh upravičen do lastnega obstajanja, ali pa bi bilo, morda, bolje, ko – sploh obstajal ne bi!