Ni dobro!

Ni dobro, na tem butastem svetu, vedeti, poznati resnico, razumevati! Ni dobro biti karkoli drugega, kot eden izmed vseh, milijardnih, ki drug drugemu pravljice pripovedujejo, in celo v lastne verujejo, ko sebi sebe rišejo. Ni dobro.

 

Ni dobro biti drugačen, kot pameten, obče pameten, pa sproti vse veš, in pozabljaš, za nazaj ugotavljaš, da nisi vedel, a si se naučil, pa, spet, vse veš, da boš, spet, za nazaj…

Edina težava pri njih, za razliko od ostalega nagonskega sveta, je v tem, da se hote podajajo v razreševanje sveta… ko bi imeli, do tega sveta, identičen odnos ostalim nagonom, potem ne bi mogli ničesar zares ogrožati, uničevati, svinjati, bi prej svet zanje poskrbel, da bi jim pravico do besede ukinil!

 

Ne, ni dobro biti izven teh vseh! Že res, da ti utegne čas, po tem, ko te že dolgo več ni, kakopak, neke pomnike postavljati, takšne, ki gredo v pozabo malodane še prej, preden jih, slavnostno, »odkrijejo«… že res, da se ob učenju tudi do tvojega imena priklatijo, in ne samo to, tudi to »vedo«, o čem si mislil, kako si mislil, denimo tudi takrat, ko si, na stranišču, zapeko iz sebe stiskal… že res, da se nate sklicujejo, ko svoje napake porajajo, želeč k uspehom dospevati, četudi ne razumejo niti pikice tistega, kar je s teboj povezanega, kar si s svojim početjem izkazal, »zakrivil«… vse to je res, a kljub temu – v povprečni praznini, pardon, neumnosti, je priporočljivo biti povprečno neumen… in prazen… in vse ostalo, kar, pač, povprečje v povprečnosti ohranja!