Coklici tvoji…

Prvo, kar mi v jutru pade v oči, sta – tvoji coklici! Lepo sva se ju naučila pospravljati, in pravilno, drugo ob drugi, levo obuvalo na levo, desno na desno stran. Ja, te vidim v njih, in se mi zdi, da te tudi oni kličeta…

 

Veš, muca, ta, mala – čim sliši, da, zjutraj, vrata od verande odpiram, ko cucka na lulanje spustim, že priteče, in plane k posodicama s hrano, vendar – takoj, ko ugotovi, da sem se napotil dol, v hipu pozabi na lakoto, in že teče za menoj. In bo, nekje v moji bližini, vse do tedaj, dokler cuckoma ne postrežem, si kavo skuham in se vrnem gor, da jo popijem. Šele takrat se, v miru, loti svojega zajtrka. Čudno bitje, mar ne?! Ni, Mala, prav nič ni čudnega na njej, razen v kolikor je čudno biti dober, imeti rad…

 

Tobogan sameva. Še včeraj zjutraj je bilo obilo tata-da-Lilo-na-tobogan, danes – tišina. Tudi krog žižule nobenega dogajanja, ni tvojega smeha, da doni, ob tvojem tata-ama-Lilo, ko se loviva krog grma…

 

Zjutraj sem pomislil na to, da sem samo nekaj pesmic tebi, zate napisal, pa še to ne tistih klasičnih, otrokom namenjenih. Ne gre, tudi pri starejših je bilo tako, kajti – ko sva skupaj, takrat pesmi živim, tvoje, najine pesmi, ko te ni… preveč boli, da bi do nekega smeha v verzih dospel!

 

Ko sem, med peko zavitkov, pomival posodo – nikogar ni, da bi mi na nogah stal, kukal prek roba korita in nadziral delo! Pa posoda, zagotovo, ne more biti tako dobro pomita, kot je, kadar mi pomagaš.

 

Ja, tudi od drevesa do drevesa, fig, sem skakal, med peko, in ugotovil, da je letos, očitno, obiranja konec! Prenizke so jutranje temperature, sadeži se začnejo kvariti še preden do polovice zrelosti dospejo, nobenega sladkorja ni v njih…

 

Posode je bilo, spet, veliko. Vendar – nič hudega, samo še jutri je bo nekaj več, ko tvoj brat pride, in bom kosilo skuhal, kasneje pa – itak veš, da tata praviloma ne kuha, z izjemo kave, takrat, ko je sam. Ja, živim »nezdravo življenje«, a ni sile, ob vseh, ki se dobesedno trudijo, da bi mi taisto življenje pobijali, po možnosti tudi pobili! Praktična zadeva, ta njihova prizadevanja, kajti – takrat, ko nekaj uničiš, takrat je tisto varno pred uničevanjem…

 

Tudi danes sem spekel dvaindvajset zavitkov. Trije so, takoj, še vreli, romali k Oliverju, in njegovemu sinu, Mateu. K sreči se je Oliver lotil popravila nadstreška, nad prikolico. Nižja zadeva, zlahka dostopna, sin mu, po potrebi, dodaja material, in pripomočke, dela je, v bistvu, za enega, pa se ni bilo težko dogovoriti, da bom s svojima rokama pri roki takrat, ko bo to zares potrebno…

 

Pekel sem do enih. Perilo se relativno lepo suši, a ga bom, za vsak primer, še nekaj ur pustil, preden ga krenem zlagat, in pospravljat. Tudi v paket, katerega bom, konec tedna, pripeljal v Ljubljano…

 

Sedaj sem si dovolil nekaj počitka, toliko, da križ k sebi pride, preden se lotim pospravljanja, najprej spodaj, nato tudi zgoraj, pa perila in selitve paketov z zavitki v skrinjo. Se morajo najprej še ohladiti…

 

Da, in ko bom zvečer zaključil, domnevam, da ne bo več svetlo, bom ugotovil, da je dan mimo, in bo en manj ostal, do praznika… ko bo moj Sonko, znova, tu!