Ko pa se nisem…

Roditi bi se moral slep, gluh, nem. In z veliko ritjo, ki bi segala od temena do stopal, in bi se tudi v »notranjosti« bohotila…

 

Ne vem, morda kot nek kamen, ki bi, kotaleč se na svoji poti, prek cvetov tolkel, morda, vsaj tu in tam, vržen, neko glavo »razbil«…

 

Morda, kdo bi vedel, bi zadoščalo, ko bi se rodil v podobah obče »poštenosti«, in tistega »vsi tako delajo«, pa bi bilo tudi meni povsem »normalno«, to, da bi tudi sam počel vse tisto, in tako, kar, in kakor, se z etičnim krega, celo v senci njihovega »nihče ne bo vedel«, pa tudi sam »ne bi vedel« o lastni pokvarjenosti…

 

Kakorkoli že, roditi bi se moral drugačen. Moral bi žreti, da žrem, hlastati, da imam, ponikniti, da bi na varnem ostal, kričati, ko bi vsepovsod odmevalo. Častil bi sveto goro, in potočke, »naše«, vse po vrsti, tuje bi me mikalo, ne-našega bi se bal, s scalino bi označeval robove izjemne neke civiliziranosti, »vedel« bi nevedoč, pametoval neumen, izbiral pastirje in njih ščepce soli, da bi, ko bi je umanjkalo, in bi mi pas hoteli za luknjo priščipniti, slino prek njih izkazoval…

 

Zagotovo bi mi čas lepše tekel. Brez pomislekov, z izjemo strahu, da pa bo nekdo vseeno izvedel, o tem, da počnem, kakor vsi drugi počnejo, a kazni uidejo. Tako pa…

 

Predobro vem, o marsičem, in tega marsičesa, še zdaleč, ni malo…

 

Predobro vem, kako se kaže, kadar nisi kot »vsi tako delajo«, pa kažeš, jasno in glasno, na tisto, česar ne bi smelo biti, in sam ostaneš, povsem sam, brez enega samega dodanega glasu, od vseh tistih, ki, za druge, kakopak, tudi vedo, kako nedopustno delajo, sam, brez najmanjše podpore, takrat, ko vrag šalo vzame, ko postane resno, da resneje biti ne more, in se, ob vseh »poštenih«, znajdeš v neposredni lastni ogroženosti… ja, ob vseh ostalih, ki tudi vedo, za druge, a to svoje védenje za vogali, za hrbti izkazujejo, nikakor v obraz. Se mi je dogajalo tako, in to »zgolj« zaradi tega, ker, pač, nisem tako »pošten«, kot so oni…

 

Predobro vem, kako se kaže, ko te, tudi z nekih svetih vrhov izsiljujejo, tisti, ki bi prvi morali zakone spoštovati, a jih po svoje, in sebi v prid »razumevajo«. In te spotikajo, tolčejo po tebi, se trudijo, pač, da bi te več ne bilo, da bi te spodnesli v nekih namerah ostati čist, izven »vsi tako delajo«, in so med njimi tudi takšni, katerim je moč v roke dana, moč, da po nekih formalnih vprašanjih tudi o tebi odločajo. Kolikor, pač, zmorejo, s tem, da te, denimo, poskušajo »na cesto« vreči, natanko tja, kjer bi sami morali biti, in kamor dejansko tudi sodijo…

 

Predobro vem, kako neki lastni interesi prevagajo nad interesi skupnosti, pa čeprav je ta skupnost, na jezikih, nekaj posebnega, bojda celo čaščenega, in jo, bojda, tudi oni »gradijo«. Sicer ne vem, kako je mogoče nekaj skupnega graditi, kadar k sebi in zase, po svoje vlečeš, a vsekakor drži, da je prevečkrat poslušati njihov »mi smo to ustvarili«. Seveda, pri tem mislijo na tisto, kar naj bi bilo kot pozitivno ustvarjeno, in nikakor na drek, ki se v ravnanjih, in posledicah, razliva vsepovsod…

 

Včeraj popoldne sva, sosed in jaz, ugotavljala, da nama je lažje dajati, kot prejemati. Ko daješ si dvojno razveseljen. Prvič s svojo namero, da nekomu veselje narediš, in drugič z veseljem, katerega vzbudiš. Ko prejemaš… takrat najprej pomisliš na to, česa se je darovalec moral odreči, da je tebi dal, in kadar prejemaš pomoč, te, dodatno, »razveseli« ugotavljanje, da ti je ta pomoč sicer še kako dobrodošla, vendar – ob dveh zdravih rokah, ob vsem, kar in kakor si poprej počel, ob želji, da bi ti bili omogočeni pogoji samostojnega reševanja lastnih težav, padeš tako nizko, da si od dobre volje drugih odvisen…

 

Da, moral bi se drugačen roditi. Verjetno bi bila prva možnost, tista, ki o veliki riti govori, še najbolj primerna. Ne bi izstopal iz okolja. Vendar…

 

Kljub vsemu, kar sem doživel, grenkega, udarjajočega, zaradi tega, ker sem izstopal, ker vem, kaj je, in kaj ni prav, in se skušam temu ustrezno tudi ravnati, kljub vsemu ne bi menjal! Sebi smem v obraz pogledati, vsi lahko vedo kako in kje sem hodil, nihče mi namerno slabega početja ne more očitati, ma, niti tega, da bi prek neke vrste skočil, in drugemu odščipnil, da bi sebi omogočil…

 

Ne, ne bi menjal! Iz sebe zmorem glasbo porajati, iskrenost v besede tkati, zmorem trpeti, tudi ob tistem, kar drugega boli, da, tudi jokati, in nenehno smisel lastnega obstajanja iskati, se spraševati o tem, če počnem prav, ali ne, in si ne odpustiti, si očitati tisto nekaj malega, kar sem, po lastni presoji napačnega, morda, nekomu naredil, zahvaljujoč neki mladostni nepremišljenosti, zaletavosti. Ne, ne bi menjal!

 

Življenje ni za to, da ga zlahka živiš, daleč od tega, težja kot je pot, po kateri hodiš, več imaš v njem pokazati. Kakopak, če želiš kot človek živeti… in ne kot »vsi tako delajo«, »nihče ne bo vedel«.

Jaz vem, jaz bom vedel, o sebi zlasti, in najprej moram biti zmožen s samim seboj v miru živeti, s svojimi vrednotami, načeli, šele zatem smem upati v tisto…

 

Ha-ha-ha-ha, upe, upanja sem že odpisal, nesmiselni so se mi pokazali, vsi po vrsti, v svetu riti, od temen do stopal razraslih, in v notranjost prevladujočih.