Ne maram dolgov…

Ko bi štel tiste, katerim sem pomagal, in one, ki so pomagali meni, bi ugotovil, da je prvih neprimerno več.

 

Ko bi štel tiste, ki mi dolgujejo, v materialnem smislu, in druge, katerim, v takistem, dolgujem jaz… bi jih nekaj naštel med prvimi, medtem ko sam počenega groša nikomur nisem dolžan. Ne maram dolgov, nikoli si nisem izposojal, ne da bi tudi vrnil, še več, raje sem pohitel z vračilom, kot da bi ga do zadnjega razvlačil.

 

Kakopak, sem dolžan, vsem tistim, ki so mi, kadarkoli, pomagali. Vem, da tega niso počeli z nekimi pričakovanji, a kljub temu čutim svoj dolg do njih. In to je moj problem.

 

In tudi to, da obstajajo, ki so mi v materialnem dolžni, je moj problem. Dolžnikov zagotovo ni, kajti – ko bi bil, dolgov več ne bi bilo. Nekateri pa so tudi desetletja stari…

 

Nikoli nisem pristajal na to, da bi bil kupovan, kaj šele kupljen! Izkazujem se, vedno, sebi ustrezno, ne bom spreminjal ne mnenja, ne ravnanja, niti zaradi neke pomoči, ali celo nagrade – takšne primere sem raje zavrnil, kot da bi lastno odločitev popljuval.

 

Nekateri mi dolgujejo življenje, moje življenje! Tiste njegove dele, katere sem, resda svojevoljno, dajal, brez slehernega pomisleka, misleč, da v dobro dajem. A se je izkazalo, da je bilo dano v sebičnost, neuvidevnost, slabost, celo v zlo! In pri teh dolgovih sam čas niti ni najbolj pomembna zadeva, pomembnejše je ubijanje zaupanja, pljuvanje po iskrenosti, zasajanje nožev v hrbet… spoznanja, ki ti neko prepričanja o lepem, dobrem, celo plemenitem, uspešno spreobrnejo v slike ničevosti, sprijenosti, nevrednosti! Da, to še najbolj boli, ko vse svoje življenje stremiš k nekim vrednotam, potem pa ti jih, mimogrede, neka govna neznačajska onečedijo! Pravzaprav – ne onečedijo ti vrednot, le-te še vedno ostajajo, poserjejo se na tvojo dušo, in srce, na dobesedno vsak trenutek, vsak vdih, ko si moči iskal, vsak izdih, ki se je z olajšanjem kazal, takrat, ko si hitel dajati, vse, in še več, kar si v dajanje premogel! Vendar – tudi to je moj problem, govna se s takšnimi zadevami ne obremenjujejo.

 

Ne maram dolgov. Slabega nikdar s slabim nisem vračal, le z nesprejemanjem, z zavračanjem sem se izkazoval. Doslej. Še ni prek meja prešlo, ko bo, če bo… takrat pa, verjamem, tudi jaz čeznje stopim.

 

Ne maram dolgov. Tudi, kadar nisem prejemal, sem z dobrim hitel, če sem le lahko, brez enega samega vprašanja… le s številnimi razočaranji.

 

Ne maram dolgov. A to, kaj maram, in česa ne, tudi to je – moj problem…

 

Ja, prevečkrat samemu sebi o »mojem problemu« govorim, da ne bi pristopil k manjšanju te količine, in se odločil, da pa prav vse, kar se dogaja, ni, in ne sme biti moj problem. Nasprotno, naj problemi ostanejo tam, kjer se porajajo, in tistim, ki jih, porajajo. In naj jih sami rešujejo, kakor vedo, četudi ne znajo, in so nezmožni njih razreševanja, vseeno, kajti – popolnoma vse pa le ni moj problem! In tudi ne želim, da bi postalo.