Vse manj je pred menoj…

Da, vse manj je nekega časa pred menoj, dejstvo, katerega se še kako zavedam. In krepko več kot preveč ga je za menoj, in to takšnega, ki se je, zlahka, znal s številnimi nečednostmi, da, s svinjarijami, sprijenostjo predstaviti, in biti, prek mojih pleč, pa…

 

Vem, ni nekih višjih sil, na katere bi se bilo moč s prošnjami obračati, vsakomur sta roki dani, in v teh rokah, v samem odločanju, o vsem, je tudi možnost za to, da izbiraš način, na katerega boš hodil! Da, ob tem, izbiraš med potmi, ki so ti sprejemljive, in tistimi, ki ti niso, med morebitnimi so-hodci, sopotniki, pa da tiste, ki ne ustrezajo, preprosto – »poprosiš«, naj, mimo tebe, neka svoja pota hodijo, s sebi enakimi…

 

Pij malo, pij dobro, obče znana zadeva, a zvečine le v podobi reklame, sicer pa njih takšna misel še zdaleč ne krasi. Pri njih je namreč tisti več in še več v ospredju, nikakor malo… vsaj takrat, kadar ni o delu, obveznostih, odgovornostih govora…

Da, manj kot ti ostaja, bolj si ta manj želiš po svoje oblikovati, ga po svoje živeti, po nekih merilih, ki te, v kolikor en sam obraz imaš, celo tvoje življenje usmerjajo, pa…

 

Nikoli nisem užival v smradu, nikakršnem, in še zlasti ne v dvonogem, krepko huje, vedno sem ga zavračal ter gledal, da ga čim dlje od sebe zadržim!

Žal sem, tako mimogrede, in za nazaj, ugotovil, da mi to resda ni vselej uspelo, a vsaj menil sem, med hojo, da mi uspeva, pa je še nekako šlo, četudi v laži, oziroma prav zaradi nje, ampak – sedaj, ko sem malodane vse spoznal, sedaj pa zares zelo minimalna možnost obstaja, za to, da bi še komu uspelo tako radikalno me za nos potegniti, da bi znova v laž zakorakal, pa…

 

V bistvu sem dospel do nekega svojega obdobja, do neke točke, ko smem dejansko sam odločati o tem, kako bom v naprej, na tem skromnem preostanku svoje poti, kako in s kom! Ter s čem, seveda. In, vidiš, to je velika prednost, kajti – čeprav samo za kratek čas, ampak vsaj za ta čas veš na čem si, vsaj v tem času lahko dobesedno v tri materine prav nič krasne pošlješ vse, ampak res vse, kar ti tako ali drugače smrdi, iz česar smrad izvira, in preti vsemu krog sebe… hm, se opravičujem, ne vsemu, žal, kajti določene prakse so v »ljudstvu« tako samoumevne, tako običajne, da… ja, pač, smrad smradi samo lastnemu nasprotju, sicer pa se dobro ujema z okoljem.

 

Vse manj je pred menoj. Bom gledal, da bo z minimalno mero svinjanja, svinjarij in svinjskih ta vse-manj minil! V popolnosti brez naštetega ne gre, žal, živim na konkretnem planetu, in le-ta je, kakršen je.