V
nedeljo bo sine prišel, mlajši od obeh sinov. Pripeljal mi bo nekaj sto knjig,
tistih, katere so mi kupovali, ali sem jih kupoval sam, za časa mojega študija,
in kasneje. Knjig s področij filozofije, sociologije, ekonomije, zgodovine…
Vsaj
pol stoletja so doma, pri meni, te knjige. Resda so imele dvanajst let začasno
domovanje, očitno, pri otrocih, mojih, a se bodo sedaj vrnile k meni. Ki jih
nikakor ne bi v neko recikliranje dajal, ali jih podarjal komurkoli… in zlasti
ne tepcem, katerim knjige služijo kot okras na policah, v dokazovanje neke
neobstoječe umnosti, v neko vrsto statusnega simbola…
Že
sedaj imam nekaj sto knjig doma, v svojem bornem bivališču, tudi druga prek
druge so na policah zložene, tako malo prostora imam na voljo. A ga bom moral,
očitno, še nekaj najti, in kupiti nek kovinski regal, ki bo težo znesel, kajti…
Knjige
so eden najmočnejših mojih »hobijev«… goltal, in pogoltnil sem jih toliko, da
sploh ne vem več iz katere se je nekaj v meni nabralo… pisal sem jih… jih
kupoval, hodil, še kot študent, ob nekih prejetih honorarjih, v antikvariate…
S
knjigo ne dovolim vsakomur, in zlasti ne tistim, ki z njo nimajo česa početi!
Trudim se jim ohraniti izgled, pri meni so »oslovska ušesa«, zmečkane strani,
natrgane, podčrtovanje, pripisovanje… nedopustna ravnanja! In imam tudi nekaj
sto let stare knjige, a je, še vedno, moč, brez težave, iz njih brati. In tudi
prebrati, če veš o jeziku, in zlasti, če veš o čem bereš…
Zavedam
se, da se ne morem kosati z »modrostmi« iz (doktor) romanov, in iz raznih
priročnikov, a sem skromen, pa v okolju modrosti niti iščem ne. Mi zanjo, med
ostalim, moje knjige zadoščajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar