Dovolj
imam trpljenja, v svojem življenju, da bi si še za dodatno prizadeval!
Dovolj
imam laži, in laganja, hinavščine, zahrbtnosti, goljufivosti, dovolj so mi že
kradli, in ukradli, da bi po dodatnem klical!
Dovolj
mi sprijenost, že od nekdaj, smrdi, da bi si njenih vonjav ob sebi želel!
Pravzaprav
imam dovolj vsega. Imam vsaj tisto, kar potrebujem imeti, za neko fizično
obstajanje, resda skromno, a kljub temu. Mnogim se utegne slabše goditi.
Imam
dovolj nekih vsebin, lastnih, katerim se zmorem posvečati, jim dopustiti to, da
spregovorijo, in govorijo, da se z neko tvornostjo izkazujejo. Potemtakem imam
dovolj možnosti za to, da samemu sebi čas v neko, vsaj domnevno, koristnost
usmerjam.
Imam
dovolj znanja, in zmožnosti, da jih ni, na določenih področjih, katerim ne bi
smel ugovarjati. Ne nazadnje, ta znanja, te zmožnosti sem prevečkrat izkazal,
da bi jih bilo moč z nekim dvomom obravnavati.
Imam
celo dovolj tistih, katerim lahko prijatelj, brez uporabe navednic, rečem, za
katere, ves čas, vem, kdo, in kakšni, so. In imam, da, imam, tudi nekaj
takšnih, za katere bi bil v vsakem trenutku pripravljen krepniti, tako jih imam
rad, in vem, da imajo tudi oni radi mene!
Ja, res
je, to, da si z vsemi temi, ki mi »nekaj« pomenijo, ne zmorem slehernega
trenutka zapolniti, četudi bi si tega želel, ne smem pričakovati, ne zmorem
dočakati njihove stalne prisotnosti…
In je
res tudi to, da sem kot socialno bitje porojen, obenem pa »vržen« v svet
takšnih, s katerimi si nekega druženja ne morem niti zamisliti, kaj šele, da bi
ga živel… pa so redke priložnosti, v katerih smem, v katerih mi je dano sebe
kot druženja potrebno bitje uživati, vendar – bolje išta, nego ništa, pravijo
Srbi, in bolje je vsaj nekaj resničnega, dejstvom ustreznega imeti, kot tudi
brez tega ostati, v nekem svetu laži, laganja, tudi, če ne predvsem, neke
samo-prevare!
Pravzaprav
od vsega, za kar vem, da obstaja, četudi v nekih sila majhnih, malodane
neopaznih količinah, ne pogrešam ničesar materialnega, pač pa »zgolj« - srce,
dušo, Dobroto, Lepoto, Čistost, Človečnost! A sem se, že kar nekaj časa je
tega, naučil vedeti, o tem, da se sreča v svojih redkih trenutkih izkazuje,
boječ se, da ne bi samoumevnost, zgolj neko zadovoljstvo postala. In sem se
naučil tudi tega, da so trenutki sreče, četudi preredki, krepko več vredni od
nekega trajnega zadovoljstva, in zlasti takšnega, do katerega dospevajo vsi
tisti, ki se brez meril, zadržkov, brez trohice etičnosti izkazujejo! Ja, dejansko
mi je čudno, celo nesprejemljivo, to, da zmore neka duša prek zadovoljstva riti
do lastnega zadovoljstva dospeti! Razen, če gre zgolj za »dušo«, za neko
stanje, ki je v neskončnosti od človeškega oddaljeno.
Ko bi
črto potegnil, bi, pravzaprav, moral biti zadovoljen, da mi je, v svetu,
kakršen je, po svoje biti! In tudi sem, pa čeprav je, to, moje zadovoljstvo, »okrašeno«
z nekim težkim nezadovoljstvom, porojenem od vedenju, da sem zgolj redek med
premnogimi. In čeprav bi to zadovoljstvo znalo, samo od sebe, krepko večje
obstajati, ko… ko bi bil svet človeka nekoliko večji, da bi ga bilo moč vsaj na
vsakem desetem koraku opaziti! Takrat bi vse, dobesedno vse, popolnoma drugače
zgledalo, kot zgleda sicer.
Življenje
naj bi bilo iskanje, »večno«, nenehno iskanje, in že ob vstopu na ta svet bi
moral obstajati nek napis, opozorilni napis, ki bi te opozarjal, te celo
odvračal od iskanja tistega, kar zgolj v podobah trohic obstaja!
Blagor
raznim galilejem, teslom, in ostalim, njim enakim – iskali, ugotavljali so »izven
sebe«, pa so tudi imeli nekaj najti. Že res, da so spoznavali, in spoznali,
tudi »lepote« sveta, in življenja, že res, da nikoli niso dospeli do nekih
dobrih mnenj o »človeštvu«, a je, obenem, res tudi to, da – v kolikor vzrokov
ne poznaš, v kolikor do dejstev, do resnice ne dospeš, takrat ti ostajajo neke
tvoje razlage, resda napačne, a uporabne, in ti ostaja, skozi te razlage, tudi
upanje, četudi sila skromno, da je moč učinkovati, v smeri spreminjanja,
izboljševanja, pa ti ostaja tudi upanje, da bo svet nekoč lepši…
Da, ena
od temeljnih mojih napak, napačnih odločitev, če ne celo edina omembe vredna,
je v tem, da sem se podal ugotavljati na področje psihe, na področje miselnih
ne/zmožnosti, na področje – »človeštva«! In, kakopak, v tem, da nikoli nisem
kot nek papagaj v šolo hodil za to, da bi se naučil – papagajiti! Moja napaka,
priznam!
Pravijo,
da je znanje bogastvo. Ne vem, le čemu ne vem, tega, zakaj te potem to »bogastvo«,
zakaj te poznavanje resnice privede do tega, da razmišljaš o tem, če se je
sploh vredno truditi do resnice dospeti, do dejanskega vedenja, dejanskega
znanja! Šolnina je namreč draga, krepko predraga, in treba je zdržati njena
bremena!
Ni komentarjev:
Objavite komentar