Le čakam…

Drevje goli, golijo mi dnevi,

odpada mi listje z veja, v zaman,

ugašajo mi še poslednji napevi,

iz nekih pozabljenih, mrtvih že sanj…

 

Drevje goli, in sonce se trudi,

da smrti polepša, vsaj malo, obraz…

Pri meni že dolgo je v krepki zamudi,

pa zmore spoznati le lasten poraz.

 

Se stezajo veje, bi, neme, kričale,

da kriki dospevali bi še v nebo,

so v meni vse želje po kriku končale,

solzam ni da v hladno, da v blatno gredo!

 

Drevje goli, in upa, da znalo

s pomladjo bo, znova, v življenje dospet.

V meni življenja ni nič več ostalo,

mi zver je pustila le čas nekih let…

 

Drevje goli, svetloba izginja,

še malo, pa dnevu bo vladala noč…

Mi ni do poti, ki se temi udinja,

do zla, ki izpiti želi zadnjo moč!

 

Drevje goli, in z njim vred ugašam,

počasi poteka, vsak hip bremeni,

ničesar ne iščem, vse manj se povprašam,

na konec le čakam, v zobovju zveri.