Komu bi odpuščal?!

Izhajam iz temeljne ugotovitve – nimam več življenja! Še tisto, kar sem ga imel, mi je, do konca, pobito, tako da…

 

Nimam nekih upov, omembe vrednih. Nimam nekih želja, ki bi se drugače, kot neke pikice, drobne, kazale. Nimam nekega cilja, z izjemo tistega, da zaključim, če sem proti zaključku, že z rojstvom, krenil. In kadar ostaneš brez vsega naštetega, takrat ti samo še obstajanje ostane, obstajanje iz-dneva-v-dan, in prav nič več, kaj šele, da bi o življenju vsaj razmišljati smel!

 

Nekateri so se potrudili, da so mi ga potolkli. In njim za to, prav gotovo, ne morem biti hvaležen. In tudi odpustiti jim ne morem, kajti svoja živetja ohranjajo, čim bolj takšna, kakršna so jim, od nekdaj, prijala, in prav radi tega so meni pobijali, in pobili! Ne, ne morem, lahko samo želim, to, da se jim povrne, da za vsako slabo, za vsako zlo, s katerim so se izkazali, dvojno povrnjeno dobijo! Pa ne zaradi nekega mojega maščevanja…

 

Daleč od tega, nikoli nisem bil maščevalen, nikoli si zadovoljstva nisem iskal, in našel, v škodoželjnosti, in tudi ne vem, zares ne vem, kako bi meni lahko bilo boljše, zaradi tega, ker bi drugemu bilo slabše, slabo?! Ne, ne zaradi maščevalnosti, pač pa zaradi – pravičnosti!

 

Da, ko bi obstajala pravica, potem ena sama nečednost ne bi ostala brez kazni, brez posledic! In vsako zlo bi bilo z zlim poplačano, toliko časa, da bi bodisi obupalo, in se predalo, bodisi bilo sámo pobito, namesto da krog sebe pobija! Brez milosti, brez sleherne uvidevnosti, nekega usmiljenja! Čemu, za vraga, bi bil uvideven do nekoga, ki do mene ni?! Čemu bi se mi smilil, ko pa se jaz ne smilim njemu?! Ne, hvala, vendar – idiot pa nisem, bedak že, idiot pa ne!

 

Marsikomu lahko marsikaj spregledam, celo razumem in opravičim, pa mi niti odpuščati ni potrebno, ker niti do zamere nisem dospel. Marsikdo namreč zmore pogrešiti, a se zmore tudi z dobroto, svojo, izkazati, v kolikor ga ta pogrešitev zares boli, in se iz nje drugače nauči. Dočim…

 

Tistim, ki ne znajo, ne zmorejo, ne želijo… drugače, kot tako, da v svoji sebičnosti izključno sebe vidijo, in jim ni prav nič mar, za tisto, kar drugim počenjajo, da le svoje želje dosežejo, ne, takšnim pa, zanesljivo, ne morem, še več, ne želim odpuščati! Naj za vsako storjeno zlo z dvojnim poplačano dobijo!